ne štekam sploh

Mi lahko kdo, prosim, razloži, zakaj je ameriška oddaja The Swan prevedena s frazo Nova Eva? Nekako mi še ni uspelo najti povezave.

nepričakovani gost

Jap, moje stanovanje je očitno zanimivo. Včeraj sem namreč imela nepričakovani obisk. Okoli 10h zvečer. In sem ga skoraj spregledala. Trikrat sem šla mimo, ko sem po temi hodila od okna do okna, da bi jih zaprla čez noč. Recimo, da v tretje gre pa rado. Skoraj pri izhodu mi je nekaj reklo, naj pogledam nazaj. Takrat na tleh predsobe zagledam neko čudno kepico. Sprva sploh nisem vedela, kaj točno naj bi bilo, ker je zadevšna bila v neki čudni pozi. Po pravici povedano je zgledala kot neka ful velik vešča. Skoraj za pest velika. O.o Jaz osebno teh zadevc ne maram. Skomina me čisto vsakič, ko jih vidim. Sem pač popolnoma anti, kar se insektov tiče.

Sčasoma pa le ugotovimo, da je to nek mali ptiček, kateremu je očitno bilo čez dan vroče in je izkoristil priliko odprtega okna. Ko se je shladil, je očitno hotel odleteti pa mu okno ni več dalo te možnosti, ker je čezenj visela zavesa. Tako je cel dan letal po sobi in se na koncu enostavno utrudil ter pristal na tleh moje predsobe. Še ko smo ga dejansko ‘pometli’ na smetišnico, da ga odnesemo ven, je samo čist mirno za milimetrček zaprhutal s krilci, potem pa popolnoma miroval in samo čakal, da pride tako ali drugače ven.

Hm, to je letos že drugi ptič, ki je uletel k nam v hišo. Nekaj mesecev nazaj je uletel v spodnje stanovanje s to razliko, da je norel po sobi kot bi se mu malo utrgalo. Na koncu je tudi ta pobegnil, a spet z našo pomočjo. Danes zjutraj pa je podobno hotel poskusiti še martinček. In to kar skozi glavna vrata, če mu ne bi to prej preprečila.

Za prijatelje si je treba čas vzet… no, ja, očitno z izjemami

So nekatere stvari, za katere že nekaj časa verjamem, da so nekaj samoumevnega. Nekaj, kar se človek skozi življenje nauči. Skozi odraščanje. Zato nekako, mogoče za nekatere naivno, verjamem, da pač to neko lastnost, način razmišljanja pač vsak človek ima. Ker je človeško. Ker je mogoče neko nenapisano pravilo, za katerega je vsaki osebi vedno takoj jasno, da je zadeva pač taka. Potem pa se nepričakovano pojavijo izjeme ravno tam, kjer bi človek najmanj pričakoval.

Ker sem začetek prejšnjega meseca diplomirala, približno 14 dni prej pa še ena prijateljica, po novem pa še ena, za katero najprej sploh vedele nismo dokler je nismo povabile, smo se odločile, da diplome skupaj malo proslavimo. Ker pač med nami še vedno velja demokracija v pravem pomenu besede, razpišemo možnost že kar veliko prej na privat na Facebooku in potem razglabljamo o potencialnih datumih, urah, mestih, ipd. In na koncu vedno pridemo do dokončne odločitve, ko se dejansko dobimo. Meni osebno te zadeve zelo veliko pomenijo. Glede na to, da pa so tudi ostale zelo zagrete vsakokrat, sklepam, da tudi njim. Tokrat, in zaenkrat prvič, sem bila med organizatorji jaz. Da sem diplomirala, meni predstavlja veliko veselje, dopolnjen cilj in neko potrditev, da pa sedaj nekdo sem na področju, ki me zanima že od samega začetka. Ko pa tokrat pridem z dopusta, izvem, da ena izmed najboljših prijateljic ne bo prišla, ker ima baje neke plane. OK, pa sem bila na začetku tiho, ker pač tako ali tako sama odloča, kje dejansko hoče biti. Pa me vpraša, če je slučajno kaj narobe, ker se ji zdim baje drugačna. To je, mimogrede, oseba, ki strogo podpira direktnost in vedno pravi, da hoče vedeti čisto resnico, direktno. Pa ji povem, da se mi zdi malo zamalo, da ne razume, da mi diploma pomeni ogromno in da sem pač pričakovala, da jo bom proslavila v krogu prijateljic. In ko že pričakuješ, da bo oseba realna in obzirna ter bo celotno situacijo razumela, dobim v odgovor napad, da sem otročja, nerazumna, da govorim bedarije + še nekaj podobnih stvari. In to načeloma sem še pogoltnila. Od nje namreč nisem na tej točki pričakovala, da bo prekinila svoje dotedanje plane in prišla k nam na praznovanje. Želela pa sem, da vsaj razume, da mi ni vseeno, da je ne bo na enem izmed najbolj pomembnih praznovanj v življenju. A do tega ni prišlo. Vsakič znova me je obtožila, da sem otročja in da se ji ne da ubadat s ‘temi bedarijami’. Prepričana pa sem, da če bi bila ona na mojem mestu, bi reagirala popolnoma isto, ker toliko pa jo poznam.

In, ne, dejansko ni problem v tem, da sedaj ni prišla. Problem je v tem, da se pri 25-ih letih ne zna postaviti v kožo nekoga drugega in razumeti, da vsi ljudje ne razmišljajo tako kot ona in da nekateri doživljajo zadeve popolnoma drugače kot ona. Poleg vsega pa mi je dala jasno vedeti, na kateri točki dejansko je najino prijateljstvo. Dokler se z njo strinjam ali pa enostavno diplomatsko ne komentiram njenega načina razmišljanja (ker pač sem ena izmed tistih, katero so učili, da so na svetu ljudje različni in da lahko razmišljajo drugače od mene pa to še vedno ne pomeni, da se moram z njihovim mišljenjem strinjati, lahko pa ga spoštujem), je pripravljena biti ena izmed mojih najboljših prijateljic. V nasprotnem primeru pa sem očitno otročja, nerazumna, polna bedarij, … Pa tudi direktna resnica ji očitno ne diši toliko kot trdi.

In to je oseba, ki pravi, da ‘za prijatelje si je treba čas vzet’. Pri meni bi takšno praznovanje katere koli prijateljice bilo na prvem mestu. Ker je to ena izmed najpomembnejših prelomnic v življenju nekoga. Verjamem tudi, da je takšno prelomnico treba proslaviti. V krogu prijateljev, v krogu družine. V krogu tistih, kateri ti v življenju največ pomenijo. In zaradi tega bi sama prekinila vse samo zato, da bi se lahko s to osebo veselila ob novem dosežku. Ampak to sem očitno jaz. Jaz to, ko sem dejansko zvedela (z zamikom), da je ne bo, nisem pričakovala, niti zahtevala.

RIP, MJ

V spomin tudi mojemu bratu… Miss you!

no, ker že ravno dolgo nismo bili zmedeni…

Uff, pol meseca je že odkar sem nazadnje pisala. Ampak ni šlo. Ker me je utrujenost vsak dan na novo totalno povozila in sploh ni bilo osnovne volje za kar koli. Zaradi tega je enostavno prišlo do ekstremno hitre ideje in dejanske realizacije te ideje, da grem za en teden na jug. Da odklopim, da počijem, da enostavno dam noge v zrak in prelenarim, kolikor je dejansko možno. Ja, šla sem na dopust na jug. Nepričakovano, ampak tako fenomenalno. In po ne vem, koliko letih mi je končno spet uspelo popolnoma izklopiti možgane. Slovenija in moj dom niso obstajali. Popolnoma nič ni obstajalo. Počutila sem se kot v sanjah, iz katerih veš, da se boš enkrat vrnil, a vsakič, ko si pomislil na to, si si pač rekel: ‘Ne še.’ In če je spet na misel prišla kakšna nepotrebna zadeva, ki mi je prej povzročala skrbi, prizadetost, zmedo, ipd., mi je tokrat enostavno uspelo reči: ‘Ne, ne bom sedaj o tem.’ In je tako tudi ostalo.

Spočita? Hm, ne vem. V bistvu še vedno čutim neko utrujenost, katera pa mislim, da je tokrat samo fizična. Od dolge vožnje nazaj in soparine, ki jo je spremljala. Nekako se ne poberem sploh pa čeprav sem prišla domov že v torek. Na vrsti je pospravljanje stanovanja, kar načeloma sploh ne predstavlja toliko dela, ker me pač ni bilo. Se pa nabere prah. Ampak še vedno nimam moči, da bi se dejansko spravila zraven.

Med mojim dopustom me je (presenetljivo) šokirala novica o Michaelu Jacksonu. Nisem ravno oboževalka. Sem ga pa svoj čas poslušala, ker ga je poslušal moj  brat in ker me še danes ravno zaradi tega nekako spominja nanj. In potem prideš domov, na internet, in vidiš, kako ljudem čisto preveč dogaja. Od tega, da se dogajajo relativno množični samomori (??), do tega, da ljudje s 100% sigurnostjo trdijo, da je sigurno še živ in se je sedaj samo za nekaj časa skril, da se počije. Potem pa se bo baje vrnil nazaj in naredil ful velik comeback. KAO! Seriously? Are you really serious? Geez! Aia, celo njegovo truplo se je baje samo premikalo in je bil cel pomp glede tega. Ajooooj! A lahko nehate? Pustite človeka počivat v miru. Pika!

Ponovno sem v neki fazi zmede po vrnitvi in ‘priklopu’ v vsakdanji tok. Da sem diplomirala, je vsake toliko časa še vedno v obliki prepričevanja moje podzavesti, ker se mi zdi, da do tja še ni prišlo. Zavedam pa se, da je počasi čas, da gledam za službami, in to tudi počnem. Ampak gledanje teh zadev na internetu je večinoma izgubljanje časa. Moje smeri največkrat ni na teh straneh, ker so te ponudbe ponavadi ali interne ali pa so prav na straneh posameznih podjetij, ki dejansko ponujajo te službe. Poleg tega jih veliko zahteva oz. pričakuje toliko in toliko izkušenj. Teh nekaj imam. So pa večinoma privat izkušnje, ker sem različne zadeve delala za poznane ljudi, kar pa sem dejansko nabirala izkušnje, sta se v končni fazi izkazali za slabi izkušnji in izkoriščanje, kar pa, seveda, ne mislim dat med reference. Se pravi, zmeda #1. Nato tole: Vedno sem rekla, da bom na samem začetku pač iskala službo. Nekaj, kar bo primerno za mene in kar bom lahko tudi po svoji lastni izbiri opravljala vsaj tako, da pridem do osnovnega zaslužka. Potem lahko iščem naprej. Ampak še vedno nočem delati pavze na svojem področju. Da ne pridem iz prakse. Thus, zmeda #2. Nekatera podjetja zahtevajo tri zadeve za prijavo na razpis: CV, prošnja in še nekaj (trenutno se ne spomnim, kaj točno naj bi to bilo). Excuse me? Translate? Explain? Pls? Yup, zmeda #3. A bi približno tu nekje končali? Mislim, da jih je dost za pokušino. FYI, se pa ne končajo tu. V končni fazi me samo to najbolj skrbi, da bojo pač finance, da se lahko normalno živi. Vsak mi je še do sedaj rekel, da ne bom tako ali tako imela preveč problemov, ker pač itak nisem tisti tip človeka, ki zapravlja. Ampak vseeno me skrbi. In to mi ni všeč…

In po vsem temlem pisanju mi je kristalno jasno, da je še vedno čas in da moram vsaj še en mesec narediti malo pavze in nadaljevati, ko sem bom dejansko popolnoma spočila. Ker enostavno ne gre to tako hitro. Očitno!

od kje sedaj te sanje?

Zadnje čase me medejo sanje. Moje. Ponoči. Kako? No, ja. Ko sem dejansko želela sanje v kakšni takšni smeri oz. o njem, jih ni bilo od nikjer. Odkar pa sem se odločila, da zadevo zaključim, se pojavljajo čisto nepričakovano in v takšni obliki, katere res sploh ne pričakujem več.

1. sanje: Kar naenkrat sem ga zagledala v enem izmed prostorov v kleti, ko je ravno nekaj delal, bolj natančno – popravljal. O.o Na tej točki me je le vztrajno in prijazno pozdravil in nadaljeval z delom. Malce kasneje se je pojavil zgoraj v spodnjem stanovanju in začel razlagati, da je tisto zadevo enostavno bilo potrebno popraviti in je zato prišel, ker same ne bi mogle. O.o Čisto na koncu pa me je še vprašal, če se lahko pri meni stušira. O.o O.o O.o

2. sanje: Bila sem na neki gledališki predstavi v našem kraju. Predstava je bila v stilu improvizacije, igralci pa so bili moji bivši sošolci in sošolke. Nekje sredi predstave je ena izmed mojih sošolk spet nagovorila gledalce. Očitno je malo pred tem že naredila isto in predlagala dve osebi, moškega in žensko, če sta za skupaj – če je realno vse skupaj. Tokrat pa je začela v stilu: ‘No, če vam ta in ta nista realna kot par… kaj pa dreamie in S.?’ Meni je v tistem momentu kapnilo, da je tudi on na tej predstavi (ne vem sicer, kaj dejansko bi delal na tej predstavi, ampak ok), in sem v tistem momentu pobrala šila in kopita ter spokala stran.

3. sanje: Bila sem v neki večji zgradbi v prostoru, ki je zgledal kot neke vrste predavalnica. A ne študijska, bolj v stilu predavalnice za uvajanja in seminarje v nekem podjetju. Tam je poleg nekaj mojih prijateljev in bivših sošolcev bil tudi on. Šetkal je naokoli kot šef, glavni in, seveda, bil oh in sploh (oh, he was just hot, as usual). Malce kasneje so me ostali ves čas o nečem spraševali in komentirali tako, da sploh nisem prišla do besede. Zato sem kar naenkrat trdno in glasno rekla, da naj že nehajo, ker to sploh ni res. Približno na tej točki mi je bilo jasno, da se gre za mojo nosečnost. V isti minuti pa sem pogledala eno izmed dolgoletnih prijateljic in ji tiho ter neopazno s strani drugih prikimala, da je res. Kljub vsemu ne vem, kako je potem prišel nasvet, da pa bom sedaj glede nečesa morala bolj paziti nase glede na stanje. To je nekako slišal tudi on in se takoj strinjal v stilu: ‘Ja, pazit se moraš zdaj. Še posebej sedaj, ko nosiš mojega otroka.’ Skrbno. O.o Kar me je presenetilo.

In če zadeve sedaj komentiram, da bo vsa moja zmeda malce bolj jasna…

1. sanje: V življenju ga nisem videla, da bi kaj popravljal (s tem sedaj ne trdim, da tega ne zna), da bi bil zaradi tega prepoten, da bi sploh s kakšnim namenom prišel k meni in da bi prišel z namenom, katerega je v sanjah omenil sam. Sploh pa, da bi kdaj prišel k meni. In kako čisto preprosto me je potem na koncu vprašal, če se lahko stušira pri meni. V mojem stanovanju – to je bilo eksplicitno poudarjeno.

2. sanje: Zakaj točno bi on prišel v moj kraj na gledališko predstavo? Zakaj točno naj bi sošolka ravno mene omenila, in to v gledališki igri pred veliko množico ljudi? Zakaj točno bi se ona sploh v to vmešavala? Zakaj točno bi se nekdo sploh s tem ubadal?

3. sanje: Od kje sedaj ideja, da sem noseča z njim? In zakaj sedaj, ko odklapljam. Če mu v resnici sploh nisem v interesu. In to vem. ? In zakaj je bil občutek tako miren in se je vse skupaj čutilo tako drugačno in celo lepo? Kljub temu, da mi je bilo v sanjah jasno, da nisva skupaj. A je to čisto normalno sprejel. Mislim, da celo brez čudnega obnašanja in brez odvečnega razmišljanja. In skrbnost je dejansko bila pristna.

In še enkrat… Ko sem želela vse te sanje, ker me pomirijo, jih ni bilo na spregled sploh. Sedaj pa ko bi rada pozabila, se pojavljajo čisto nepričakovano in me medejo. Ker se nočem vrniti nazaj. Ker sem se vračala eno leto in vsakič upala, da bo drugače. Pa sem na koncu vedno ugotovila, da si samo mečem pesek v oči in sem čisto prevelik romantik. In, ne, tole ni mišljeno kot žalosten vpis, ker nisem žalostna. Odločena, kar je prav. Tudi napisano me ne žalosti. Se pa zavedam, da sem še dovzetna do dražljajev, ki zadevajo njega. Zato.

Aia, pa sanje so dejansko vse bile razmeroma lepe. V to sploh ni dvoma. Samo glede na dejansko situacijo predstavljajo popolni paradoks.

Diplomirala seeeeeeeem!!!

Novica #1: diplomirala sem!!!!

Po pravici povedano še nisem popolnoma dojela vse zadeve. Ta novica naj bi namreč bila objavljena že 2.6., ko sem imela zagovor in ko sem od treh, z moje strani najbolj spoštovanih profesorjev čisto na koncu dobila nasmešek od srca, roko in besede ‘čestitamo, diplomirali ste’. Ampak točno tisti dan sploh ni bilo časa (razen ko sem sredi LJ pisala sporočilo preko telefona na Facebook), poleg vsega pa sem bila še v nekem čudnem transu, ker sploh nisem dojela, okoli štirih popoldne pa sploh še nisem bila lačna (tisti dan namreč sploh nisem še jedla) in brez glavobola (ker še nisem spila popoldanske kavice). Proti večeru sem imela veliko ljudi, s katerimi smo nazdravili. Odprla sem tudi vino, ki je vse od moje mature čakalo na mojo diplomo. In medtem, ko so vsi govorili, da se jih je prijelo, jaz spet nisem čutila nič. Ja, še vedno nek čuden trans. Dan je izpadel kljub vsemu ful fenomenalno z veliiiiiiiikim številom čestitk, takšnih in drugačnih, in prva noč, ko sem lahko mirno zaspala in prespala celo. Naslednji dan pa preobrat. Vstala ob šestih zjutraj, sicer naspana, a mi je vzelo vse moči. Takoj po kosilu me je spet zmanjkalo in ko smo proti večeru dobili še en obisk, sem dobila komentar: ‘Ti, ampak, ti mi pa dons nisi glih…’ Pri močeh? Ja, vem. Kaj je že to, met moč? No, ok, tudi danes nisem ravno pretirano bolje, a mi je uspelo najti toliko volje in moči, da priklopim laptop. Tako lahko zraven vsaj še malo počivam. Ker tudi za branje kakšne dobre knjige nimam dovolj moči.

Danes navsezgodaj zjutraj so tudi že prišli papirji. No, ja, začasni. Ampak me v papirološkem smislu očitno ni več na FF. Ker tudi internetnega indeksa nimam več. In ko sem danes dejansko odprla kuverto, v kateri piše, da sem dipl., so se mi ulile solze. Ampak sreče! Thank u, thank u, thank u!

Zapijemo jo pa še!!

S #3

Sicer je bil včeraj spisan post, katerega pa zaenkrat še nisem objavila. Mogoče ga kdaj bom. Danes pa le…

Spread your wings and prepare to fly, for you have become a butterfly, fly abandonedly into the sun… If you should return to me, we truly were meant to be, so spread your wings and fly, my butterfly…

ko se ne dohajam

Pa so prišle prvomajske počitnice. Ok, ne počitnice – prazniki. Danes se mi prvič sliši ful čudno tole – počitnice. Hm… Anyway… Včasih je to pomenilo, da se bo začelo kazati sonce in se bo družabno življenje ful bolj povečalo. In to načeloma se je. Malo pa me moti tale čudna kombinacija sonca vsake toliko časa in neke čudne oblačnosti v preostalem obdobju. Tako, da, ja, je že čas, da se tale april konča. Jst hočem martinčkanjeeeeee!

Prvič sem letos zadnji čas naredila plane za prvi maj. Zadnji moment. Prej je bilo delo za diplomo, potem sem se spravila na stanovanje in sedaj potrebujem čas za počitek. Ja, še vedno, ker se tale utrujenost sedaj sploh noče posloviti. Boli me hrbtenica vsake toliko časa, prejšnji vikend me je pred spanjem brez kakršnega koli posebnega razloga popadel tak glavobol, da sem res potrebovala samo še posteljo. Ja, utrujenost vztraja. Jaz pa sem še vedno polna energije v smislu volje in bi delala to in tisto in se sploh ne morem dejansko ustaviti, usesti, prespati kakšno mirno popoldne, ker se mi zdi, da bi ravno tisto frej popoldne lahko nekaj delala. Zapleteno? Sigurno ne toliko kot potem izpade v praksi.

Ja, spet sem padla s teme. Em, ponavadi so se za prvomajske praznike za mene začeli tudi izleti. Eden izmed prvih je ponavadi Gorenjska, kamor grem do strica in tete in jih zraven sprosim še za kakšen dodaten izletek po Gorenjski. Pa sploh ni pravega vremena za tak izlet. In baje je spet napovedan dež?

Potem se začnejo pikniki, predvsem za prvi maj. Letos je splanirano vse res zadnji zadnji moment. Ker gre letos čas tako hitro naprej, da se je res potrebno včasih dobesedno ustavit in prevrtet vsa dogajanja in plane preden greš naprej. Do pred nekaj dnevi smo prišli tako daleč, da je bilo izrečeno vprašanje ‘Kam gremo pa za prvega maja?’ in to je to. Ja, tako daleč sem bila. Zaenkrat pa je danes planiran piknik. Pod pogojem, da povabljeni zares pridejo. Pod pogojem, da ne bo dežja (jst bi sončeeeeeeeeeek). Jap, ampak še vedno ni vse potrjeno. No, če drugega ne, bo vsaj nekaj metrov stran muska. Kot vsako leto. Nekaj sigurno bo.

Sem pa ugotovila, da imam čist čist čist preveč oblek. In pol jih sploh ne nosim. Ne vem, zakaj. Ampak zasedejo mi tri omare in to je brez nogavic in spodnjega perila. OMG! In, ne, nisem ena izmed tistih, ki ful uživajo v nakupovanju kakršnih koli oblek. Meni je to največkrat muka. Torej? Ne vem, od kje jih je toliko.

Še vedno sem izgubljena. Za ponedeljek sem imela skoraj splanirano, da grem po opravkih. Ker enostavno nisem vedela, da je tudi praznik. In če dan pred tem ne bi imeli obiska, ki bi nas obvestil o tem (njim je bilo to čisto samoumevno, meni pa daleč od tega?), bi verjetno naslednji dan stala pred zaprtimi vrati. Jaz res ne sledim več.

Jap, in ker se še vedno ne dohajam, danes pa po dolgem času preživljam mirno dopoldne, ker ga enostavno potrebujem in ker sem se včeraj enostavno tako predelala, da mi je bilo fizično slabo (čeprav žal mi še vedno ni, da sem toliko delala ves ta čas), je potem tale zapis (tako kot tale stavek) zelo pomešan in zmedljiv (is that a word?).

brainstorming…

I’m just a little sad… Nič pretirano hudega. Samo malo sad. Zadnje čase sem bila namreč zasedena na polno. In načeloma še bom, ker še nisem dokončala zadeve. Ampak potrebujem pavzo, počitek. Ker mi ne sme vzeti vse energije. In če bi mi wireless delal tako kot je treba, bi tole pisala na laptop direkt s kavča. Ampak je že res, da ne znam več počivat. Tut takrat, ko bi morala.

Kaj mi torej vzame veliko dela? Stanovanje. Ja, končno si urejam svoje stanovanje. Že čas? Jap, ampak zadeva me res ful ful ful veseli in po čudežu mi je vse skupaj uspelo uskladiti z vsemi obveznostmi, ki pridejo sproti. Zraven je še občutek, ki me sploh ne zapusti. Ampak ob sebi čutim nekoga. Ja, še vedno isto osebo. In občutek je tako prijeten, tako domač, tako taprav. …

Zakaj torej sad? Povabila sem nekaj ljudi na otvoritev stanovanja. Tudi njega. Dobila sem odgovor od treh. In teh treh sem se zelo razveselila. Upala pa sem več odgovorov. Tudi njegovega… Pa četudi negativnega… Sicer je res še čas. Ampak strah pa me je vseeno. Upanje je veliko. Ker mislim, da je že čas, da si tudi sama upam upati na veliko. In potem sanjam in si zamišljam in zraven planiram… Ampak oblubm, da ne mislm nobenemu povabljenemu zbujat slabe vesti. Res ne. Samo tiho upanje je znoraj mene.

Drugače pa… status je podaljšan, popravki na diplomi narejeni (hvala bogu, ni bilo tako hudo kot sem to doživela v prvi fazi), ravno včeraj sem dobila potrdilo, da zadevo lahko dam vezat in se prijavim na naslednji rok. Stanovanje se počasi zaključuje. Samo nekaj malenkosti še. Jao, tak super občutek je bil konec dneva, ko sta se vsaj dve zadevi tako lepo in prijetno popredalčkali.

In potem ponoči sanjam, kako dejansko vse dobim na obisk. Vse, katere sem povabila. Kljub vsemu. In, ja, ta želja je še vedno prisotna. Enostavno ne morem izklopiti tega. Ker si res močno želim. Ampak ne vem, kaj naj si mislim pri tistih, kateri mi niti odgovorili niso. Ker ta del me je presenetil. Šokiral, če sem bolj natančna. :/ Do they really not care?