moja čudaštva :)

Jap, že nekaj časa počasi nabiram stvari, za katere mogoče niso ravno tako običajne, a ugotavljam, da se redno ponavljajo skozi moje življenje. Če jih dejansko potem izustiš, mogoče za nekatere izpadejo rahlo čudne, čeprav če potem pomisliš, ugotoviš, da je v bistvu to nekaj čisto razumljivega. No, ja… največkrat vsaj… presodite pa lahko sami.

• Dan moram dan pod OBVEZNO začeti s kavo. Brez izjem. Brez česar koli drugega. Ne, tudi tisti čaj, ki baje nadomesti učinke kave, ni dovolj. Coffee is my life! Pa četudi čisto na hitro. Je pa res, da se včasih prav pozna, da je bilo na hitro. Brez kave zjutraj sem tečna!
• Kava je lahko kadar koli in kjer koli – jaz sem vedno za kavo! No, če smo že ravno pri kavi… ja, jaz sem vedno za kavo. To ve že praktično cela moja družina, ki ni ravno majhna. V končni fazi niti ne toliko zaradi same kave v pomenu, ki je opisan zgoraj. Zjutraj res obvezno mora biti, da se zbudim. In kdaj čez dan tudi zaradi tega razloga. Vse preostale kave pa so že skoraj ritual. Če greš na obisk, pijemo kavo. Ker da en tak prijeten občutek toplote in pravega obiska. To, seveda, pomeni tudi druge oblike kave – od cappuccina do kave z mlekom, do tistih iz avtomatov, do expressa – čisto odvisno od okusa in želj tisti moment. Ampak, ja, samo, da je okus pravi in potem tudi ritual prisoten. Gremo na kavo? Gremo!
• Ne maram zmečkanega časopisa. Ne, ne in ne. Pod nobenim pogojem. Ko grem v trgovino, bom v kupu časopisov (recimo Dela) vzela sigurno tistega, ki je še najlepši. Brez robov, brez odtrganih delov, zmečkanih, ipd. Če takšnega izvoda ni, ga enostavno ne bom kupila. In potem ne maram, ko pridem na blagajno (če recimo kupim časopis v kakšni samopostrežni), ko vzame iz Dela prilogo zato, da jo obrne v drugo smer in potem časopis zloži še na pol. In včasih še zelo narodno, da ga potem sigurno zmečka ali strga. Zakaj? Baje, da zato, da je bolj priročen za nosit. Še enkrat – zakaj? A sem vas prosila? Če mene ne moti velik izvod, zakaj torej? Ne, ne in ne. Pa tudi pri ostalih časopisih in revijah. Pusti, pusti, pusti! Aia, pa pazi tudi, ko tekoči trak na blagajni časopis približa prodajalki – ne zatakni ga nekam, ker se bo spet strgal. Aaaaaaa!
• Tudi knjiga, katero kupim, moram biti lepa. Ne rini jo nekam med ostale knjige ali nekam na mizo, ker jo boš natrgal. Halooo? Ravno zato tudi ne maram, ko mi v knjižnici prinese takšno, da že na pol razpada. Halo? Pa kaj je folku? Zakaj to delate? Tudi zadnjič, ko sem kupovala Dana Browna… A je res težko pričakovat, da bojo v knjigarni nove knjige lepe? Zakaj, torej, sem mogla takšno iskat v celotnem tistem kupu?
• Če se pošlje sms ali email, nekako iz kulture pričakujem odgovor. Kakršen koli. Seveda, s tem se ne nanašam na te verižne maile ali sms-e, v katerih so fore. Če pa so le ti personalizirani, z nekim namenom, prosim, lepo prosim, vsaj toliko sporoči, da si ga dobil. Lahko je vsebina samo ‘hvala’ ali pač nek hiter in kratek odgovor. Prosim? Iz kulture, če drugega ne. Ker jaz osebno na mail ne odgovorim samo, če iz kakšnega razloga nočem bit v stiku z osebo (kar je redko, ampak so tudi situacije). To enostavno sporoča, da ti nočem odgovoriti. Zakaj, torej, je tako težko odgovoriti na nek čisto osnoven mail? In potem je užaljenost, ker pač ne pišem in ne kontaktiram več… Jah, če si mi ’sporočil’, da nočeš tega več… Get it?

…….. se nadaljuje ………

~ od dreamie na november 1, 2009.