kocka je padla….

Od ponedeljka sem se do danes že večkrat spravila na tole stran z namenom, da napišem nov post. O tem, kako se je vse skupaj zaključilo. Ker se je. Ampak se mi je vsakič znova zdelo, da sem v tem času že tolikim ljudem razlagala, kaj in kako in zakaj itd., da sem se počasi že počutila čudno. Vseeno pa vem, da je bila odločitev pravilna.

Ja, zaključila sem delo, katero sem opravljala zadnja dva meseca. Neresna? Ne, sploh ne. Ampak bolj in bolj sem ugotavljala, da to sploh ni zame, ker nisem pravi karakter za to (baje pa, da talent imam) in v končni fazi zato, ker pač ni moja smer. V bistvu je čisto mimo moje smeri. Poleg tega pa sem tudi nekaj časa nazaj dobila odgovor, da pa moje specializacije ne bodo potrebovali v tem podjetju. Nič slabega. Samo nimajo potrebe po tem kadru.

Samo odločanje? Ja, ni prišlo kar tako samo od sebe kot je mogoče dejansko izpadlo. Ker sem bila ves čas tiho. Ker nisem nikomur preveč omenjala, da razmišljam o tem, da grem. Ker nisem hotela, da izpade drugače kot dejansko je ali pa da ne cenim svojega delovnega mesta. Daleč od tega. A malo po malo mi je postajalo jasno, da to nisem jaz. Odločitev pa je postala najtežja v tistem momentu, ko sem se ustavila pri sodelavcih. Ker sem vedela, da smo se ujeli in da se imamo vsak dan res fenomenalno. Z vmesnimi šalami, ki so tako ali drugače popestrili delavni dan. Ampak so bile zadeve, preko katerih enostavno nisem mogla. Stvari, v katerem verjamem (ja, vem, ponavljam se, vem). Zraven pa je bolj in bolj bolelo to, kar sem omenila v prejšnjem postu. Kdaj sem nehala slediti svojim sanjam? Svojim pravim, dolgoletnim sanjam? Kdaj in zakaj sem jih postavila na stranski tir? Ok, ne me narobe razumet. Ni mi žal, da sem delala tu. Kot sem že večkrat omenila, mi je bilo delavno mesto izziv, s katerim sem se soočila z velikim veseljem. Predstavljal mi je neke vrste adrenalin. In naučila sem se OGROMNO! Sigurno bo tudi ta veščina kdaj prišla prav. Ampak prišel je trenutek, ko je čas, da zaključim s tem. In sem.

Čeprav se je vse skupaj začelo odvijati zelo hitro. In popolnoma drugače od tistega, česar sem se bala. Zaključilo se je lepo. Z veliko borbe zame, da ostanem. Veliko vztrajnosti in lepih besed. Odločitev pa je ostala ista. In za vse tiste, katere je moja odločitev presenetila – odločitev ni prišla kar tako čez noč. To ve moj šef. In še on je izvedel veliko kasneje od dejanskega začetka razmišljanja v to smer. In če se zadnji dan nisem v živo poslovila, je za to nekaj razlogov. Prvi je sigurno ta, da se je zaključilo vse veliko hitreje kot sem pričakovala. Drugo pa je sigurno to, da ne maram poslavljanja. Glede na to, koliko sem se navezala na sodelavce, vem, da bi tekle solze v potokih. In tega občutka žalosti jim nisem hotela posredovati. Čeprav sem ga čutila. Pa tudi nisem se imela namena poslavljati, ker  vseeno upam, da slovo ni potrebno in da bomo ostali v stikih. Upam.

Boli pa me to, ker imam občutek, da mi je oseba, katere mnenje mi je v tem času najbolj začelo pomeniti, zamerila odločitev. Kljub temu, da je prej vedel za razmišljanje v to smer. Cenim to, da se je boril zame. Za mojo vztrajnost. Za mojo motivacijo, ki je v tem času močno upadla (različni razlogi, ja). Močno cenim in sem mu hvaležna tudi za to, da je verjel vame tudi takrat, ko sem jaz na tem področju to že začela izgubljat. Predvidevam, da je kljub mojim besedam, ko sem mu zaupala, da razmišljam o zaključku dela, verjel v to, da se bom premislila in ostala. In tudi to cenim bolj kot si verjetno sam misli. A nisem. Točka, ki je pretehtala, je bilo sigurno sledenje mojim sanjam, ki pa tu ni bilo mogoče. In mislila sem, da razume, ko me je kontaktiral isti dan proti večeru. Sedaj pa mi je očitno odločitev zameril ali pa ga je le-ta močno razočarala nad mano. In to boli. Bolj kot kar koli. Še vseeno verjamem v svojo odločitev in to, da je prava. A vseeno boli. Boli to, da sem ga očitno razočarala.

D., kljub vsemu, hvala ti. Hvala ti za vsako pomoč, tudi za tisto, za katero nisem vedela, ker jih je bilo očitno veliko. Hvala ti za vso podporo. Hvala ti za vsako prijateljsko besedo, energičen pozdrav, ko sem stopila skozi vrata, za vsako vprašanje, kako gre. Hvala ti za vse prijazne in pozitivne besede, katerih sem največ prejela ravno zadnji dan (ironično, ampak saj nisi še vedel, da grem). Lepo je vedeti, da si imel res dobro mnenje o meni in mojem delu. Hvala ti, da si me poslušal čisto vsakič – ja, tudi zadnji dan. In hvala ti za lepe besede in želje, ki sem jih prejela, ko si me zadnjič kontaktiral. Upam, da še veljajo. Resnično pa upam, da boš enkrat lahko razumel mojo odločitev in da takrat ne bo več tega razočaranja ali zamere.

In tako sem spet doma. Trenutno sem še v fazi, ko sem moram odpočiti in sigurno tudi preboleti. Še vedno namreč boli, da ne bom več vsak dan videla tistih sodelavcev, ki so mi tako polepšali dan. V vsem tem tednu sem se skoraj dobesedno zaprla v hišo in delno tudi vase. Še na obiske ali kavice ne hodim, ker še vedno boli, in zaradi tega nisem sposobna vsakemu razlagati, zakaj je bila odločitev takšna kot je bila in da to ni bilo kar tako malo, ker se mi ne bi ljubilo delati. A sanje mi pomenijo ogromno. In zakaj potem vztrajati v podjetju, kjer mi je bilo povedano, da ne bom imela možnosti teh sanj realizirati. In grozno me moti, da se počutim neodgovorna, čeprav vem, da temu ni tako. Čeprav vem, da je bila odločitev dobro premišljena in da je prava. :/

~ od dreamie na oktober 30, 2009.