ko se počutim ujeto……….

Grozno, grozno, grozno! Zadnje, mislim, da že dva tedna sta kar nekaj. V službo hodim pod stresom, pod pritiskom, ki je skoraj vsak dan ali večji ali pa spet nekaj novega. Ne, nisem razočarana nad podjetjem. Prav tako nisem razočarana nad sodelavci, ker so enostavno najboljši. Ravno ti dve stvari me razveselijo vsak dan, ko pridem v službo. Potem pa se začnejo obveznosti v službi, za katere pa bolj in bolj ugotavljam, da me ne veselijo in da enostavno nisem dobra v tem, kar delam. Drugi sicer večinoma niso tega  mnenja. Mene pa skoraj vsak korak, ki ga storim, moti, ker nekako nisem jaz. In, ne, ne me narobe razumet. Ne obsojam ljudi, ki pa to z lahkoto delajo. V resnici jih občudujem, ker zadevo obvladajo. Celo toliko, da to delajo že čisto tako, samodejno. Jaz pa ne morem. Poskušam, spreminjam, napredujem v pričakovanjih. A se mi zdi, da sem dosegla točko, ko enostavno ne morem več napredovati. Pa ne, da ne bi bila sposobna ali da ne bi znala. Mi pa moja prepričanja, stališča in predvsem vse zadeve, v katere verjamem, ne dopuščajo, da bi lahko šla naprej od te prej omenjene točke. Kar pa ni dobro za moje uspehe v tej službi. In tega se zavedam. Tako se zaradi tega počutim totalno nesposobna, česar pa nisem navajena. Ker vem, da se vedno trudim, če se je potrebno. Ker sem delaven človek. In to očitno tudi vidijo. Ampak naprej od tega ne morem. Enostavno ne morem.

In tako se sedaj počutim vkleščena. Počutim se ujeta. Do konca imam še en mesec pa sploh ne vem, če bom zdržala do takrat. Ker mi je muka. In, še enkrat, NE, nimam nič čez podjetje, čez samo dejavnost podjetja, ker sem ponosna na to, da sem del tega podjetja. Še manj imam kaj čez sodelavce, ker so fenomenalni. Kljub temu, da smo zelo velik kolektiv, se ujamemo. Z vsemi svojimi razlikami, v letih, mišljenjih, prepričanjih, ipd. In vsak dan se imamo v končni fazi super, ker se vedno kaj novega naučimo ali kaj novega zvemo o drug drugem. Nasvetov je lahko tisoč in več. Nasmehov in pozdravov vsako jutro, vsak dan in vsak večer. Šal med samim delom, da si malce popestrimo delavnik. Polno vsega.

A v delu nisem jaz. Igralka pa ne znam biti. Tudi za službo ne. To, kar od mene prejemajo sodelavci, sem jaz. Včasih mogoče rahlo zmedena in izgubljena, mogoče malce slabe volje ali pa kdaj jezna (čeprav ne na njih), a vseeno jaz. In ko sem vesela in dobre volje in razigrana in se smejim in hecam, je to zato, ker iz mene potegnejo najboljše. Ne morem pa delati nekaj, v čemer se ne vidim, in uporabljati načine in prijeme, ki niso po mojem okusu zaradi takšnih ali drugačnih prepričanj.

In, kar je najbolj pomembno v celotni situaciji – vikend je bila zame ozemljitev. Stik z resničnostjo. Realnost. Ena čisto vsakdanja in preprosta situacija je v meni spremenila vse in obrnila tehtnico v čisto drugo smer. Ves ta čas me ni motilo, da delam izven svoje specializacije. Ker je bilo nekaj novega. Ker mi je šlo in kar je bilo zanimivo. Pa še adrenalinsko na trenutke. In sem si rekla:  “OK, mogoče mi bo pa tole kdaj prišlo prav tudi v moji smeri ali pa vsaj v povezavi z mojo smerjo. Dejmo probat.” V soboto pa sem po dolgem času bila v knjigarni, ker sem šla po knjigo Dan Brown: The Lost Symbol. Že od nekdaj imam navado, da knjige malce prelistam. Pa ne iščem slike. Kar tako. In ko sem zagledala angleščino, se mi je strlo srce. Kaj jaz delam? Zakaj ne sledim svojim sanjam? Zakaj sem se obrnila v čisto drugo smer? In tega se ne morem znebit. :/ Ker boli…

~ od dreamie na oktober 23, 2009.