deloholiki…

Ja, že slišala to besedo. Velikokrat. In si ustvariš neko splošno mnenje o tem. Iz razlage. Iz pripovedovanja ljudi. Iz splošne predstave o tem.

Dokler dejansko ne spoznaš takšne osebe od blizu. Potem se odpre popolnoma nov svet, ki ni niti najmanj podoben tistemu, kar si si prej predstavljal. Tako kot se je meni še ne dolgo tega. Človeka poznam skoraj dva meseca in skoraj vsak dan izvem ali pa spoznam nekaj novega o njem. OK, izvem… na to se ne oziram preveč, ker sem že prevečkrat v življenju ugotovila, da govoricam ponavadi ni za verjet. So pa takšne, katerih potrditev slej ali prej spoznaš tudi sam ali pa ti samo potrdijo nekaj, kar si mogoče sumil. In potem so tudi situacije, katerim si priča ali pa si v njih udeležen.

On je oseba mladih let. Resen, odgovoren, delaven… ja, delaven. Dela tudi nadure, ko je potrebno. OK, razumem, to je del tvojih delovnih obveznosti. Potem izvem, da dela še vikende. In če ne tu, potem na drugem delu. Ja, to sem izvedela danes. In že na enem delu ima OGROMNO obveznosti in OGROMNO podrejenih.

Pa pridejo dnevi, ko gleda grdo in sploh ne veš, če bi se obrnil na njega. Pa je včasih vseeno treba stopiti do njega, ker lahko samo on to preveri ali odobri. In te pogleda še bolj grdo. Načeloma ne zato, ker si ga pač prišel nekaj vprašat in mu to ne  bi bilo po godu. Čeprav to najprej nekajkrat verjameš. Pa še vseeno prideš. Ker pač moraš. Slej ali prej pa ti postane jasno, da izgublja energijo, da mu pada upornost in da včasih že verjetno ne ve več, kje naj stakne tisto nekaj energije, da pririne do konca delovnega časa. A mu uspe. Kljub vsemu.

Pa imaš vmesne sestanke, ko se njegova nataknjenost pokaže še bolj. In včasih na katerega izmed podrejenih zasika čisto brez razloga ali pa mogoče razlog ima pa je vseeno malce preveč grob. In če si to ti, mu malce zameriš. Vsaj na začetku, ker si pač misliš, da malce bi se pa lahko kontroliral. Včasih je že čuden pogled dovolj. Tudi sama sem že vmes nekajkrat “fasala popizditis” (se opravičujem za izraz, a v bistvu je tudi ta premalo), a ne v službi in ne pred drugimi. Tudi danes. Ko sem po sestanku enostavno morala v wc in so se mi tam ulile solze. Ker sem besnela. Pa sem na koncu bila presenečena, ker je očitno prišlo do nekega nesporazuma že na začetku tedna.

In, ja, kljub vsemu  ga občudujem. Kljub temu, da me včasih zaradi svoje utrujenosti, ki se potem v odnosih z ostalimi spremeni v nesramnost in včasih celo meji na nespoštovanje, močno razjezi, nimam slabega mnenja o njem. Na noben način. Kljub občasni jezi, ker ga včasih enostavno ne razumem pa če še tako poskušam (ne, nisem blont, a imava očitno o nekaterih zadevah popolnoma različne poglede), je še vedno človek, ki je v končni fazi bil vedno pripravljen pomagati, svetovati in presenetiti. V momentih, ko že misliš, da je to popolnoma nemogoče. In to na miren, prijazen, “ozemljen” način. Kar “ozemlji” in pomiri tudi tebe.

Vseeno pa sem se zamislila na tem dejstvom. Deloholik… A se splača? Je to drugače v kakšnem kontekstu sploh lahko kompliment? Glede na to, koliko sem imela možnost spoznati njega, bi lahko rekla, da ja. Ker je vztrajen in požrtvovalen za svojega zaposlovalca. Vseeno pa se zamislim, ko pridem do dejstva, da vsak potrebuje vsaj nekaj dni prostih, da popolnoma odklopi službo in obveznosti povezane z njo. Ker je treba. Enostavno zato, da se ti ne zmeša. In da ne pozabiš, da obstaja tudi svet izven službe, ki pa je lahko še lepši in slajši. Je res vredno toliko ene energije PRETIRANO vlagati v delo samo zato, da imaš lahko lep in zmogljiv avto in še lepše stanovanje (avto je lepotec na polno in na njega gledam kot nagrado za njegovo trdo delo)? Je mogoče v njegovem primeru drugačen razlog? Proti koncu dneva sem celo prišla do vprašanja, kaj se mu je v življenju tako hudega zgodilo, da si niti malo ne vzame časa, da pa bi se vrnil v tisto življenje. Vsaj za kakšen dan. Ali pa popoldan. In če še pomislim, kako lahko ves ta deloholizem vpliva na fizično zdravje…

Je res vredno toliko? Pa sem delaven človek. Vedno sem bila za to, da se dela. Da si koristen, da kravžljaš možgančke, da izkoristiš svoje potenciale in znanje in, seveda, v končni fazi tudi, da zaslužiš za preživetje in mogoče enkrat še celo za nekaj več. Ampak tudi pavza je potrebna. Krvavo potrebna. Ne toliko zaradi odnosov, ki se potem krhajo zaradi slabega odnosa s strani ‘deloholika’, ampak zaradi njegovega zdravja. Ker gre v takih primerih čisto prehitro navzdol. In tega mu ne želim pod nobenim pogojem. Ker si tega še zdaleč ne zasluži.

~ od dreamie na oktober 16, 2009.