ko se ne dohajam

Pa so prišle prvomajske počitnice. Ok, ne počitnice – prazniki. Danes se mi prvič sliši ful čudno tole – počitnice. Hm… Anyway… Včasih je to pomenilo, da se bo začelo kazati sonce in se bo družabno življenje ful bolj povečalo. In to načeloma se je. Malo pa me moti tale čudna kombinacija sonca vsake toliko časa in neke čudne oblačnosti v preostalem obdobju. Tako, da, ja, je že čas, da se tale april konča. Jst hočem martinčkanjeeeeee!

Prvič sem letos zadnji čas naredila plane za prvi maj. Zadnji moment. Prej je bilo delo za diplomo, potem sem se spravila na stanovanje in sedaj potrebujem čas za počitek. Ja, še vedno, ker se tale utrujenost sedaj sploh noče posloviti. Boli me hrbtenica vsake toliko časa, prejšnji vikend me je pred spanjem brez kakršnega koli posebnega razloga popadel tak glavobol, da sem res potrebovala samo še posteljo. Ja, utrujenost vztraja. Jaz pa sem še vedno polna energije v smislu volje in bi delala to in tisto in se sploh ne morem dejansko ustaviti, usesti, prespati kakšno mirno popoldne, ker se mi zdi, da bi ravno tisto frej popoldne lahko nekaj delala. Zapleteno? Sigurno ne toliko kot potem izpade v praksi.

Ja, spet sem padla s teme. Em, ponavadi so se za prvomajske praznike za mene začeli tudi izleti. Eden izmed prvih je ponavadi Gorenjska, kamor grem do strica in tete in jih zraven sprosim še za kakšen dodaten izletek po Gorenjski. Pa sploh ni pravega vremena za tak izlet. In baje je spet napovedan dež?

Potem se začnejo pikniki, predvsem za prvi maj. Letos je splanirano vse res zadnji zadnji moment. Ker gre letos čas tako hitro naprej, da se je res potrebno včasih dobesedno ustavit in prevrtet vsa dogajanja in plane preden greš naprej. Do pred nekaj dnevi smo prišli tako daleč, da je bilo izrečeno vprašanje ‘Kam gremo pa za prvega maja?’ in to je to. Ja, tako daleč sem bila. Zaenkrat pa je danes planiran piknik. Pod pogojem, da povabljeni zares pridejo. Pod pogojem, da ne bo dežja (jst bi sončeeeeeeeeeek). Jap, ampak še vedno ni vse potrjeno. No, če drugega ne, bo vsaj nekaj metrov stran muska. Kot vsako leto. Nekaj sigurno bo.

Sem pa ugotovila, da imam čist čist čist preveč oblek. In pol jih sploh ne nosim. Ne vem, zakaj. Ampak zasedejo mi tri omare in to je brez nogavic in spodnjega perila. OMG! In, ne, nisem ena izmed tistih, ki ful uživajo v nakupovanju kakršnih koli oblek. Meni je to največkrat muka. Torej? Ne vem, od kje jih je toliko.

Še vedno sem izgubljena. Za ponedeljek sem imela skoraj splanirano, da grem po opravkih. Ker enostavno nisem vedela, da je tudi praznik. In če dan pred tem ne bi imeli obiska, ki bi nas obvestil o tem (njim je bilo to čisto samoumevno, meni pa daleč od tega?), bi verjetno naslednji dan stala pred zaprtimi vrati. Jaz res ne sledim več.

Jap, in ker se še vedno ne dohajam, danes pa po dolgem času preživljam mirno dopoldne, ker ga enostavno potrebujem in ker sem se včeraj enostavno tako predelala, da mi je bilo fizično slabo (čeprav žal mi še vedno ni, da sem toliko delala ves ta čas), je potem tale zapis (tako kot tale stavek) zelo pomešan in zmedljiv (is that a word?).

~ od dreamie na april 30, 2009.