ko se vrtim v krogu

Jst svojega srca ne razumem več. Medtem, ko sem že zdavnaj ugotovila, da sem preveč občutljiv človek in da bi lahko sebi prihranila veliko stvari takrat, ko jih dejansko lahko, in se zato iz previdnosti odmaknem. Pa se potem pustim, da me neki spet potegne notr. In, ja, spet me je. Nehote… ko sem si najbolj dopovedovala, da pa to naj ne pomeni nič posebnega.

Kak teden nazaj sem se tako odločila, da ga v življenju obdržim samo kot prijatelja, samo kot kolega, če drugega ne, ker ne vem več, kako on gleda name. In to me vsakič znova zmede. Nisem jezna na njega. Nimam bit za kaj. Samo ne razumem. Ne razumem, s kakimi očmi me vidi.

1. faza: Sem samo oseba, katero je poznal kot kolegico in me pozna samo takrat, ko me pač vidi.

2. faza: Mogoče me vidi kot prijateljico, osebo, o kateri ima dobro mnenje in me rad vidi, ker mu mogoče vsaj malo polepšam dan, če se oglasim.

3. faza: Mogoče v meni vidi veliko več kot samo prijateljico in kolegico, a je imel prej slabo izkušnjo in je sedaj previden.

Sama zadnje čase kolebam med prvo in drugo fazo. Za tretjo globoko v sebi upam, a se ne upam niti malo osredotočiti na njo. Ker me je potem strah tistega – kdor visoko leta, nizko pade…

Baje sedaj išče. In ima več možnosti. V kar sploh ne dvomim, ker je popoln… božanski… Jaz pa tiho, ko si le dovolim, upam, da imam mogoče v njegovem srčku en tak poseben prostor, da pa se mogoče tiho, njemu še neznano, nekje globoko razvija nežno čustvo do mene. Tisto posebno, tisto močno in hkrati nežno. Da sem mogoče med tistimi dekleti enkrat jaz tista, katera mu pogreje srček in katera mu na lice prikliče tisti nasmešek, katerega tako obožujem. In to tako tiho, da zaenkrat ve samo on. In mogoče kdaj tudi jaz…

Že leta verjamem, da se vse v življenju naredi z razlogom. In vsakič znova me nekaj potegne nazaj k njemu. A se to tudi šteje sem?

~ od dreamie na februar 1, 2009.