ja bi, uf ne, ne upam, ja, ampak bi…

Čudna sem. Totalka sem čudna. In potem se sprašujem, zakaj, kako, itd.

Tri dni nazaj sem dobila ful ful ful dobro in ful nepričakovano presenečenje. Mogoče za nekatere čisto navadna zadeva, a za mene vseeno nekaj, kar sem lahko do sedaj samo upala in sanjala in si čimbolj v živo poskušala predstavljati. A se je dejansko zgodilo in me zelo (!) razveselilo. Moja reakcija? Ja, odzvala sem se. Pa potem? Blank! :bangs her head against something: Glava se mi je spraznila in ideje so se popolnoma skrile nekam. In to sploh ni značilno za mene. Kok to sovražim – sama imam rada neko povratno informacijo od ljudi, ko pa je na meni pa včasih totalka zablokiram (nehote) in zaradi tega dam čisto nepravilno in čist netaprav feedback.

In sedaj sedim za računalnikom in bi lahko naredila isto zadevo, da pokažem, da mi to ful pomeni, da bi tut jst rada takšen stik in ne naredim popolnoma nič. Ker se mi v glavi vklopi sto in ena stvar. Sploh tehtanje – ja, ne, ja, ne, ja, ne, …. aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! In strah me je. Ful strah! Ne njega. Ne vem česa. Ampak strah me je. In norim, ker bi ful rada naredila kaj. Pa tisti trenutek, ko sem že čisto odločena, zavore toliko zagrabijo…

In potem se sprašujem, zakaj me je strah, da bom enkrat ostala sama z milijon mačkami za družbo… jao, idiot jst!

~ od dreamie na januar 7, 2009.