vse mi že diši po snegu

Uff uff uff, jst sm že čist nora. Ves čas upam na sneg. Na veliko snega. Ker tako ali drugače daje ful dober občutek. Namreč, če v tem času ni snega, je narava nekam ful čudna, ful mokra in ful žalostna. In samo mori. Če pa je sneg, je lepe bele barve in dejansko da občutek, da počiva. Ko greš ven, se ful ful ful oblečeš, da ti je toplo in je spet en dober občutek. Pa zdaj, ko dejansko imam prave pohodniške čevlje, jih je bolj prijetno obut, če je zunaj dejansko sneg in jih bolj izkoristim. In, ja, vem, zdj pa že počasi malo težim in morim. Je pa res, da me snegec naredi otroka.

December je res en tak magičen mesec. Ne samo zato, ker je proti koncu veliko praznikov in ker dejansko zaključi leto. Ampak zato, ker je tudi v trgovinah nek prazničen občutek. Domač, topel, prijazen. In dejansko ni potrebno prav nič kupiti. Samo, da hodiš od trgovine do trgovine, potem se vmes ustaviš v kafiču na kakšno prijetno kavico in pri tem sploh ne hitiš. Zatem nadaljuješ od trgovine do trgovine, od police do police, vmes ne smem izpustiti knjigarne (again, I just love love love books!) in ker se vmes spet malo utrudiš, se spet usedeš na kakšno kavico in počaaaaasi uživaš v njej.

Med tednom zunaj počasi pada sneg, mi pa opravljamo svoje delo. Hodimo v službo, tam delamo nekaj, v čemer uživamo in prikrito sanjamo o vikendu, ko se bomo sprostili, uživali, itd itd. Vse to dejansko naredi ‘medtedensko’ delo še bolj zanimivo in uživaško. Vmes, seveda, mora pasti tudi kaka kavica, ki da nove moči za nadaljnje delo in pomaga pri nekaj minutnem odklopu in počitku.

Vikendi so v tem času še bolj zanimivi. Jutra se ponavadi začnejo kasneje kot običajno in nadaljujejo s prijetno jutranjo kavico ob časopisu ali pa enostavno zbujanju. Včasih jutra (vsaj sobotna) namenimo nekemu šopingu. Lahko je to že praznično nakupovanje, lahko so samo tisti potrebni nakupi hrane, pijače, priboljškov in še čega. Tudi tu včasih paše kakšna prijetna kavica v pravem kafiču, hihihi. Zatem kosilo, popoldne enkrat pa tisti prijetni sprehod po snegu, ki te sprosti od tedenskih napetosti, malce te ohladi (skoraj prezrači včasih, hehe), vmes še koga znanega srečaš in rečeš kakšno, doma pa takoj zatem prija kakšen topel čaj in sprostitev (lahko tudi ob tv-ju, če je le kaj zanimivega). Bolj kot se dan preveša v večer, so možni kakšni obiski, za katere se, presenetljivo, bolj najde čas ravno v decembru. In še boljši so kot običajno. Tako lahko spet ob kavici ali pa čaju rečemo kakšno, udarimo kakšno hudo debato, skujemo plane za bližnjo prihodnost. Mogoče celo pade kakšna skupna večerjica. In, seveda, spet čvek na veliko.

Vedno sem sanjala o zimskem času, ko se dnevi bližajo praznikom in je veliko ljudi že počasi doma, na dopustu, na počitnicah in proti večeru zapade veliko snega, ta pa se ne preneha tudi čez noč. Medtem, ko zunaj mede, mi sedimo na toplem, pijemo čajček, čvekamo in se imamo super tudi zato, ker vemo, da naslednji dan ne bo treba it nikamor. Ker ne bomo mogli, ker nas bo popolnoma zamedlo. Ne vem, zakaj. Ne bojim se ljudi. Zelo rada sem v družbi. Vedno pa sem imela sanje o tem, kako sem enkrat v družbi nekje v hribih v neki prijetno ogreti koči, zunaj pa mede in že vemo, da naslednji dan ne bo možno priti v dolino. Daje mi nekakšen občutek topline, varnosti. Zjutraj pa, ko se vreme pomiri, spet ven. Na sprehod. Toplo oblečeni. Delat snežne angelčke. Odkrivat ‘tanov’ gozd, nove snežene oblike, katere je oblikovalo sneženje v zadnji noči. In če je zraven še tisti tapravi, ki te ima neznansko rad in ti njega… Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Jst bi tooooo… jst bi snegeca tuuuuuuut….

~ od dreamie na december 3, 2008.