nenavadna budilka ali ‘a boš že enkrat ustala?’

Včeraj se je dan začel na malce čuden način. Že tako ali tako zaradi ne-vem-katerih razlogov nisem ravno dobro spala (spanje ’spanje’ je bilo bolj podobno nekemu poletnemu sončenju in dremanju čez dan). Sredi noči pa sem se sunkovito zbudila, ker se je vse pod mano začelo tresti. Tresti? No, ja, zgledalo je bolj v stilu, ko ti nekdo zagrabi posteljo pri nogah in jo z vso silo začne tresti levo in desno. Potem si zamislite mene. Že tako ali tako jst zjutraj ne vem sama zase (yes, I’m reaaaaaally not a morning person – če, seveda zjutraj ni obveznosti). Tokrat pa sem ob štirih zjutraj na hrbtu ležala v postelji, gledala v strop pa mal v levo pa mal v desno pa k nogam pa še mal naokrog, postelja pa se je še zmer tresla. V sobi je vse bobnelo, šklepetalo, ropotalo,… Tist moment niti nisem vedela, kdo sem, kje sem in komu za vraga je prišlo na misel, da bi mene budil ob štirih zjutraj na soboto (ja, čudež, da je sobota, mi je bilo pa kristalno jasno). Ko se je končno vse skupaj umirilo, sem se po več kot dvajsetih letih kot majhen otrok skrila globoko pod odejo in v strahu čakala na popotresni sunek. Ja, nekako mi je postalo jasno, da smo imeli potres. Srce mi je razbijalo, vroče mi je bilo pod odejo, gledala sem na veliko kot sova, zunaj pa tišina. Kot da sploh ni bilo nič. Nekje sredi tega sem zaspala. Okoli sedmih zjutraj me je zbudila prava budilka, ker sem tisti dan imela kar nekaj opravkov planiranih. Tokrat malce bolj pri sebi sem ležala v postelji, gledala v strop in razmišljala, če se mi je vse skupaj sanjalo. Čudnih sanj sem drugače imela že kar nekaj, tu pa nisem bila čisto prepričana. Šele ob kavi in spletnem časopisu mi je bilo jasno, da je dejansko res bil potres.

V vseh teh letih sem že slišala za potrese. Nekaj malega sem jih tudi čutila. Takšen pa je bil v mojem življenju prvič pod mojimi nogami (če smo bolj natančni, pod hrbtom?). Cel dan mi ni šel iz glave. Vsakič, ko sem se spomnila jutra, je bila to prva asociacija.

Proti jutru sem komentirala doživljanje vsega skupaj pri mojem bratrancu. On je namreč edini, katerega poznam, da ima ekstremno, ampak res ekstremno globok spanec. Za njega je po mojih besedah takrat bil nočni potres v stilu ‘rock-a-bye baby, on the tree top, when the wind blows, the cradle will rock’. Popoldne pa zagledam njegov napis na messengerju ‘kak putres? spau ku klada’. Hehe, I rest my case.

~ od dreamie na april 20, 2008.