od kje sedaj te sanje?

Zadnje čase me medejo sanje. Moje. Ponoči. Kako? No, ja. Ko sem dejansko želela sanje v kakšni takšni smeri oz. o njem, jih ni bilo od nikjer. Odkar pa sem se odločila, da zadevo zaključim, se pojavljajo čisto nepričakovano in v takšni obliki, katere res sploh ne pričakujem več.

1. sanje: Kar naenkrat sem ga zagledala v enem izmed prostorov v kleti, ko je ravno nekaj delal, bolj natančno – popravljal. O.o Na tej točki me je le vztrajno in prijazno pozdravil in nadaljeval z delom. Malce kasneje se je pojavil zgoraj v spodnjem stanovanju in začel razlagati, da je tisto zadevo enostavno bilo potrebno popraviti in je zato prišel, ker same ne bi mogle. O.o Čisto na koncu pa me je še vprašal, če se lahko pri meni stušira. O.o O.o O.o

2. sanje: Bila sem na neki gledališki predstavi v našem kraju. Predstava je bila v stilu improvizacije, igralci pa so bili moji bivši sošolci in sošolke. Nekje sredi predstave je ena izmed mojih sošolk spet nagovorila gledalce. Očitno je malo pred tem že naredila isto in predlagala dve osebi, moškega in žensko, če sta za skupaj – če je realno vse skupaj. Tokrat pa je začela v stilu: ‘No, če vam ta in ta nista realna kot par… kaj pa dreamie in S.?’ Meni je v tistem momentu kapnilo, da je tudi on na tej predstavi (ne vem sicer, kaj dejansko bi delal na tej predstavi, ampak ok), in sem v tistem momentu pobrala šila in kopita ter spokala stran.

3. sanje: Bila sem v neki večji zgradbi v prostoru, ki je zgledal kot neke vrste predavalnica. A ne študijska, bolj v stilu predavalnice za uvajanja in seminarje v nekem podjetju. Tam je poleg nekaj mojih prijateljev in bivših sošolcev bil tudi on. Šetkal je naokoli kot šef, glavni in, seveda, bil oh in sploh (oh, he was just hot, as usual). Malce kasneje so me ostali ves čas o nečem spraševali in komentirali tako, da sploh nisem prišla do besede. Zato sem kar naenkrat trdno in glasno rekla, da naj že nehajo, ker to sploh ni res. Približno na tej točki mi je bilo jasno, da se gre za mojo nosečnost. V isti minuti pa sem pogledala eno izmed dolgoletnih prijateljic in ji tiho ter neopazno s strani drugih prikimala, da je res. Kljub vsemu ne vem, kako je potem prišel nasvet, da pa bom sedaj glede nečesa morala bolj paziti nase glede na stanje. To je nekako slišal tudi on in se takoj strinjal v stilu: ‘Ja, pazit se moraš zdaj. Še posebej sedaj, ko nosiš mojega otroka.’ Skrbno. O.o Kar me je presenetilo.

In če zadeve sedaj komentiram, da bo vsa moja zmeda malce bolj jasna…

1. sanje: V življenju ga nisem videla, da bi kaj popravljal (s tem sedaj ne trdim, da tega ne zna), da bi bil zaradi tega prepoten, da bi sploh s kakšnim namenom prišel k meni in da bi prišel z namenom, katerega je v sanjah omenil sam. Sploh pa, da bi kdaj prišel k meni. In kako čisto preprosto me je potem na koncu vprašal, če se lahko stušira pri meni. V mojem stanovanju – to je bilo eksplicitno poudarjeno.

2. sanje: Zakaj točno bi on prišel v moj kraj na gledališko predstavo? Zakaj točno naj bi sošolka ravno mene omenila, in to v gledališki igri pred veliko množico ljudi? Zakaj točno bi se ona sploh v to vmešavala? Zakaj točno bi se nekdo sploh s tem ubadal?

3. sanje: Od kje sedaj ideja, da sem noseča z njim? In zakaj sedaj, ko odklapljam. Če mu v resnici sploh nisem v interesu. In to vem. ? In zakaj je bil občutek tako miren in se je vse skupaj čutilo tako drugačno in celo lepo? Kljub temu, da mi je bilo v sanjah jasno, da nisva skupaj. A je to čisto normalno sprejel. Mislim, da celo brez čudnega obnašanja in brez odvečnega razmišljanja. In skrbnost je dejansko bila pristna.

In še enkrat… Ko sem želela vse te sanje, ker me pomirijo, jih ni bilo na spregled sploh. Sedaj pa ko bi rada pozabila, se pojavljajo čisto nepričakovano in me medejo. Ker se nočem vrniti nazaj. Ker sem se vračala eno leto in vsakič upala, da bo drugače. Pa sem na koncu vedno ugotovila, da si samo mečem pesek v oči in sem čisto prevelik romantik. In, ne, tole ni mišljeno kot žalosten vpis, ker nisem žalostna. Odločena, kar je prav. Tudi napisano me ne žalosti. Se pa zavedam, da sem še dovzetna do dražljajev, ki zadevajo njega. Zato.

Aia, pa sanje so dejansko vse bile razmeroma lepe. V to sploh ni dvoma. Samo glede na dejansko situacijo predstavljajo popolni paradoks.

Diplomirala seeeeeeeem!!!

Novica #1: diplomirala sem!!!!

Po pravici povedano še nisem popolnoma dojela vse zadeve. Ta novica naj bi namreč bila objavljena že 2.6., ko sem imela zagovor in ko sem od treh, z moje strani najbolj spoštovanih profesorjev čisto na koncu dobila nasmešek od srca, roko in besede ‘čestitamo, diplomirali ste’. Ampak točno tisti dan sploh ni bilo časa (razen ko sem sredi LJ pisala sporočilo preko telefona na Facebook), poleg vsega pa sem bila še v nekem čudnem transu, ker sploh nisem dojela, okoli štirih popoldne pa sploh še nisem bila lačna (tisti dan namreč sploh nisem še jedla) in brez glavobola (ker še nisem spila popoldanske kavice). Proti večeru sem imela veliko ljudi, s katerimi smo nazdravili. Odprla sem tudi vino, ki je vse od moje mature čakalo na mojo diplomo. In medtem, ko so vsi govorili, da se jih je prijelo, jaz spet nisem čutila nič. Ja, še vedno nek čuden trans. Dan je izpadel kljub vsemu ful fenomenalno z veliiiiiiiikim številom čestitk, takšnih in drugačnih, in prva noč, ko sem lahko mirno zaspala in prespala celo. Naslednji dan pa preobrat. Vstala ob šestih zjutraj, sicer naspana, a mi je vzelo vse moči. Takoj po kosilu me je spet zmanjkalo in ko smo proti večeru dobili še en obisk, sem dobila komentar: ‘Ti, ampak, ti mi pa dons nisi glih…’ Pri močeh? Ja, vem. Kaj je že to, met moč? No, ok, tudi danes nisem ravno pretirano bolje, a mi je uspelo najti toliko volje in moči, da priklopim laptop. Tako lahko zraven vsaj še malo počivam. Ker tudi za branje kakšne dobre knjige nimam dovolj moči.

Danes navsezgodaj zjutraj so tudi že prišli papirji. No, ja, začasni. Ampak me v papirološkem smislu očitno ni več na FF. Ker tudi internetnega indeksa nimam več. In ko sem danes dejansko odprla kuverto, v kateri piše, da sem dipl., so se mi ulile solze. Ampak sreče! Thank u, thank u, thank u!

Zapijemo jo pa še!!

S #3

Sicer je bil včeraj spisan post, katerega pa zaenkrat še nisem objavila. Mogoče ga kdaj bom. Danes pa le…

Spread your wings and prepare to fly, for you have become a butterfly, fly abandonedly into the sun… If you should return to me, we truly were meant to be, so spread your wings and fly, my butterfly…

ko se ne dohajam

Pa so prišle prvomajske počitnice. Ok, ne počitnice – prazniki. Danes se mi prvič sliši ful čudno tole – počitnice. Hm… Anyway… Včasih je to pomenilo, da se bo začelo kazati sonce in se bo družabno življenje ful bolj povečalo. In to načeloma se je. Malo pa me moti tale čudna kombinacija sonca vsake toliko časa in neke čudne oblačnosti v preostalem obdobju. Tako, da, ja, je že čas, da se tale april konča. Jst hočem martinčkanjeeeeee!

Prvič sem letos zadnji čas naredila plane za prvi maj. Zadnji moment. Prej je bilo delo za diplomo, potem sem se spravila na stanovanje in sedaj potrebujem čas za počitek. Ja, še vedno, ker se tale utrujenost sedaj sploh noče posloviti. Boli me hrbtenica vsake toliko časa, prejšnji vikend me je pred spanjem brez kakršnega koli posebnega razloga popadel tak glavobol, da sem res potrebovala samo še posteljo. Ja, utrujenost vztraja. Jaz pa sem še vedno polna energije v smislu volje in bi delala to in tisto in se sploh ne morem dejansko ustaviti, usesti, prespati kakšno mirno popoldne, ker se mi zdi, da bi ravno tisto frej popoldne lahko nekaj delala. Zapleteno? Sigurno ne toliko kot potem izpade v praksi.

Ja, spet sem padla s teme. Em, ponavadi so se za prvomajske praznike za mene začeli tudi izleti. Eden izmed prvih je ponavadi Gorenjska, kamor grem do strica in tete in jih zraven sprosim še za kakšen dodaten izletek po Gorenjski. Pa sploh ni pravega vremena za tak izlet. In baje je spet napovedan dež?

Potem se začnejo pikniki, predvsem za prvi maj. Letos je splanirano vse res zadnji zadnji moment. Ker gre letos čas tako hitro naprej, da se je res potrebno včasih dobesedno ustavit in prevrtet vsa dogajanja in plane preden greš naprej. Do pred nekaj dnevi smo prišli tako daleč, da je bilo izrečeno vprašanje ‘Kam gremo pa za prvega maja?’ in to je to. Ja, tako daleč sem bila. Zaenkrat pa je danes planiran piknik. Pod pogojem, da povabljeni zares pridejo. Pod pogojem, da ne bo dežja (jst bi sončeeeeeeeeeek). Jap, ampak še vedno ni vse potrjeno. No, če drugega ne, bo vsaj nekaj metrov stran muska. Kot vsako leto. Nekaj sigurno bo.

Sem pa ugotovila, da imam čist čist čist preveč oblek. In pol jih sploh ne nosim. Ne vem, zakaj. Ampak zasedejo mi tri omare in to je brez nogavic in spodnjega perila. OMG! In, ne, nisem ena izmed tistih, ki ful uživajo v nakupovanju kakršnih koli oblek. Meni je to največkrat muka. Torej? Ne vem, od kje jih je toliko.

Še vedno sem izgubljena. Za ponedeljek sem imela skoraj splanirano, da grem po opravkih. Ker enostavno nisem vedela, da je tudi praznik. In če dan pred tem ne bi imeli obiska, ki bi nas obvestil o tem (njim je bilo to čisto samoumevno, meni pa daleč od tega?), bi verjetno naslednji dan stala pred zaprtimi vrati. Jaz res ne sledim več.

Jap, in ker se še vedno ne dohajam, danes pa po dolgem času preživljam mirno dopoldne, ker ga enostavno potrebujem in ker sem se včeraj enostavno tako predelala, da mi je bilo fizično slabo (čeprav žal mi še vedno ni, da sem toliko delala ves ta čas), je potem tale zapis (tako kot tale stavek) zelo pomešan in zmedljiv (is that a word?).

brainstorming…

I’m just a little sad… Nič pretirano hudega. Samo malo sad. Zadnje čase sem bila namreč zasedena na polno. In načeloma še bom, ker še nisem dokončala zadeve. Ampak potrebujem pavzo, počitek. Ker mi ne sme vzeti vse energije. In če bi mi wireless delal tako kot je treba, bi tole pisala na laptop direkt s kavča. Ampak je že res, da ne znam več počivat. Tut takrat, ko bi morala.

Kaj mi torej vzame veliko dela? Stanovanje. Ja, končno si urejam svoje stanovanje. Že čas? Jap, ampak zadeva me res ful ful ful veseli in po čudežu mi je vse skupaj uspelo uskladiti z vsemi obveznostmi, ki pridejo sproti. Zraven je še občutek, ki me sploh ne zapusti. Ampak ob sebi čutim nekoga. Ja, še vedno isto osebo. In občutek je tako prijeten, tako domač, tako taprav. …

Zakaj torej sad? Povabila sem nekaj ljudi na otvoritev stanovanja. Tudi njega. Dobila sem odgovor od treh. In teh treh sem se zelo razveselila. Upala pa sem več odgovorov. Tudi njegovega… Pa četudi negativnega… Sicer je res še čas. Ampak strah pa me je vseeno. Upanje je veliko. Ker mislim, da je že čas, da si tudi sama upam upati na veliko. In potem sanjam in si zamišljam in zraven planiram… Ampak oblubm, da ne mislm nobenemu povabljenemu zbujat slabe vesti. Res ne. Samo tiho upanje je znoraj mene.

Drugače pa… status je podaljšan, popravki na diplomi narejeni (hvala bogu, ni bilo tako hudo kot sem to doživela v prvi fazi), ravno včeraj sem dobila potrdilo, da zadevo lahko dam vezat in se prijavim na naslednji rok. Stanovanje se počasi zaključuje. Samo nekaj malenkosti še. Jao, tak super občutek je bil konec dneva, ko sta se vsaj dve zadevi tako lepo in prijetno popredalčkali.

In potem ponoči sanjam, kako dejansko vse dobim na obisk. Vse, katere sem povabila. Kljub vsemu. In, ja, ta želja je še vedno prisotna. Enostavno ne morem izklopiti tega. Ker si res močno želim. Ampak ne vem, kaj naj si mislim pri tistih, kateri mi niti odgovorili niso. Ker ta del me je presenetil. Šokiral, če sem bolj natančna. :/ Do they really not care?

dva enostavno nepozabna

• Scanner – optični čitalnik

Očitno greš potem, ko zadevo dejansko uporabiš, nekaj optično prečitat (??!). Huh?

• “So, are you saying that Gray’s Anatomy was wrong?”(približno tak stavek je izrekel dr. Gregory House) – Torej, meniš, da se Zdravniki v belem motijo?

Zdravniki v belem? Resnično? Halo? Predvidevam, da je to letelo na svetovno znano knjigo? Na neke vrste biblijo zdravnikov? In NE na nadaljevanko?

————————————–

Tele je enostavno bilo treba objaviti. Sicer komentirani že neštetokrat… ampak nikoli zapisani.

Drugače pa … Sem še tu. Ampak na polno zaposlena. And I like it!

S #2

Vem, da bi te morala že zdavnaj pozabiti. Vem, da že zdavnaj ne bi smela več nič čutiti do tebe. Ampak ne morem. Poskusila sem. Neštetokrat. Pa ne najdem prave poti. Pogrešam te. In strah me je, da sem te izgubila… Pa te nočem. In ker ti nočem moriti, ta čustva pišem sem gor z gorečim skrivnim upanjem, da jih boš nekoč prebral.

Zažmuri, broj do sto, to biće dovoljno
da probam nekako da odem bezbolno
ja neću voleti posle tebe ni u snu
zapisano je u vremenu

spt strah

Strah me je. Česa? Trenutno zaključka faksa. Se sliši smešno? Ja, takole čisto splošno, ja. Ampak me je. Diploma je napisana. Zadeve so pravilne. Stil pa bo potrebno spremeniti, da bo diplomska naloga še bolj kvalitetna. Ja, se strinjam. In ni me strah tega. Res ne. Odločitev je že padla. Podaljšala bom status. Grem vseeno raje na junijski rok in napišem diplomo še boljšo. Ker bo več časa za koncentracijo na izboljšave. Česa me je potem strah? Verjetno spet nečesa novega, ker bo pač stil spet nekaj novega. Potem me je strah podaljšanja statusa. Imam pogoje za to. Ker sem imela probleme z očmi in glavo. Še vedno hodim od zdravnika do zdravnika. Kaj torej upam? Da dobim v sredo zdravniško potrdilo, katerega bom dodala prošnji za podaljšanje. Da bom čimprej poslala prošnjo za podaljšanje. Da mi bo faks podaljšal na podlagi tega. In da bom zadela pravi stil. Ko enkrat dosežem to, bo vse ok.

na kratko…

• ugotavljam, da zjutraj enostavno MORA biti prva stvar kava – ker drugače sem tečna za čist brez veze
• ugotavljam, da enostavno ful ful ful paše odklopit čez vikend v stilu večernega bowlinga, polnočne kavice in odraslega čveka
• tut nikoli mi ne bo jasno, zakaj v bowling ni dovoljeno nesti digitalca – celo slikco majo na vratih – medtem, ko fleši konstantno svetijo v notranjosti pa jih noben ne gre lovit
• zgleda, da je najbolj učinkovit način znebit se glavobola, da se trešiš nekam z glavo – ampak neplanirano   O.o
• kolk je enostavn luštno zaspat, ko si res res RES ful prijetno utrujen in v postelji prou čutiš, kako postopoma padaš v spanec
• že večkrat mi je bilo rečeno, da je treba tipe vedno vzet dobesedno – kar rečejo, točno tisto tudi mislijo, brez medvrstičnega pomena >> a pa to velja tudi za tiste ful učene?
• Čefurji raus! je zakon!!
• zadnje čase imam občutek, da se ne dohajam :S
• kar naenkrat se počutim popolnoma nesposobno – I sooo don’t like that!
• It’s the hardest thing I ever had to do to walk away from you when I want to hold you – but – ne grem na kolena, ne bom več senca njena!
• šla na rojstni dan in bla čist presenečena za dan žena

… tole reklamo

1. ker me vedno, vsakič znova nasmeji – v + smislu
2. ker tip miga kot za stavo in je ful ful facka
3. ker ima enostavno kjut angleščino

seveda, last Merkurja