obvladam centralno ogrevanje hiše ali kako so moja poskušanja kurjenja obrodila sadove

Ne, nič ni skritega pomena v zgornjem naslovu. Včeraj sem bila namreč zvečer sama doma in posledično je bilo potrebno tudi poskrbeti za ogrevanje hiše.

1.dosežek: Nikoli ni vse pogorelo. Vedno je ostalo nekaj žerjavice.

2.dosežek: Kljub temu, da sem hodila v kurilnico kot mutast na telefon, mi je uspelo obdržati hišo toplo, vodo pa sem prvič letos dovolj dobro segrela. Zadnje čase je namreč peč zelo dobro grela prostore, ni pa hotela vode segreti do vroče. Meni jo je včeraj končno uspelo prepričati.

3.dosežek: Osvojila sem osnove kurjenja centralne peči na drva. Yaaaaaay!! :)

Razlaga? Takole je bilo.

Pri nas na začetku in koncu kurilne sezone kurimo s pečjo na olje. Ker v tem času ni pretirano mrzlo ali pa so samo obdobja mrzlega, se nam takrat najbolj splača kuriti na olje, ker peč enostavno vklopiš in potem sama uravnava ogenj, količino olja in pa, seveda, temperaturo. Najlažje, a ne? Ja, toliko, da se razvadiš in potem nimaš sploh pojma o tem, kako se dejansko kuri na drva.

V najbolj mrzlem delu kurilne sezone pa preklopimo na kurjenje na drva. Zakaj? Ne vem, nekako da čisto drugačno toploto, prostor segreje do popolnosti pa še ceneje je vse skupaj, ker peč dela res samo po potrebi.

Sicer mi je bilo povedano, da bom verjetno morala čez večer še dodati na ogenj, a sem jasno in glasno povedala, da se jaz pač tega ne grem. Sem zadevo že enkrat prej izkusila in ni bila uspešna. Nič katastrofalnega, samo zadušila sem ogenj in potem sem, seveda, bila še na slabšem. Tokrat pa sem nekje okoli desete ure ugotovila, da pa res postaja nekam mrzlo v hiši. Počasi so se hladili tudi radiatorji, kar je pomenilo, da bo potrebno nekaj ukreniti. V naslednjih nekaj minutah mene prime neke vrste odločnost v stilu “ja, sedaj grem pa jaz malo zakurit”. In sem šla.

Prvič, ustvarim plamen (to sem itak že znala, če smo kdaj kurili zunaj) in počakam, da se segreje. Ja, ja, jaaaaaa! Črpalka začne delat kot za stavo, radiatorji se začnejo greti. Ja, dreamie obvlada! Grem pa vseeno pogledat, da gori tko kot je treba. Dooooooh! Prehitro! Spet neha delat in ostane sama žerjavica. Pa sem spet trudim iz tega ustvarit plamen, kar mi uspe. Temperatura pa se enostavno noče dvignit dovolj in smo kmalu spet na žerjavici. Pa gremo spet plamen ustvarjat. Zakaj? Ja, zato, da bomo potem lahko dodali tudi večja drva, ki bodo počasi gorela. In mi uspe! Ga pustim pri miru in grem gledat tv. Ja, ja, jaaaaa! Črpalka spet delaaaa! No, tokrat bom vse skupaj pustila pri miru. Tako lepo je bilo gledat tv in poslušat, kako mirno dela črpalka za radiatorje. Po približno petih minutah spet ugasne. Aggggghhh! In gremo spet dol. Tokrat mi je počasi že malo vse skupaj presedalo, ker nisem več imela idej. Ampak, ok, gremo! Tokrat sem ustvarila plamen in že kar zraven naložila ostala drva. Jap, uspelooooo! Delaaaaaaa! :)

No, drugič bomo že dovolj pogumni za dodajanje debelejših drv, da ne bo potrebno tolk pogosto hodit v kurilnico. :)

Srečno 2010!!

Danes samo tole, ker mi je pesem kot sama taka tko ful motivacijska in polna upanja. Ostalo pa pride v naslednjih dneh. In če na kratko povzamem zelo zanimivo misel enega drugega soblogerja:

Ojalá se te cumplan todos los deseos, menos uno. Ése te impulsará a seguir.

New days fly away across the universe… see you there… ;)

Dragi dedek Mraz (dragi Božiček, če še poslušaš:) ),

ne bom rekla, da nisem zadovoljna z stvarmi, katere že imam v življenju. V zadnjem letu se je spremenilo toliko zadev. V veliki večini na dobro. Če pogledam zaobljube z začetka tega leta, moram priznati, da je veliko uresničenih, kar baje ni ravno pogosto pri drugih ljudeh.

1. Diplomirala sem. Na to sem vsak dan bolj in bolj ponosna. Sicer se je bilo potrebno najprej zaposlit nekje izven moje smeri in za nižjo stopnjo izobrazbe, da mi je kapnilo, da sem sedaj univ. dipl. Začetkom naslednjega leta bom postavila še češnjo na vrh smetane, ko grem na podelitev. Hehe, že komaj čakam. Kot otrok. :) Ampak potrebujem še eno izmed glavnih potrditev, da pride dejstvo v podzavest.

2. Redno službo sem imela. A izven moje smeri. Sicer so bili sodelavci zelo v redu in sem nekaj časa zelo uživala. A to ni to…

3. Stanovanje je že od poletja urejeno, prav tako pa sem že približno pol leta nastanjena v njem. Zadovoljna. Ful! Nekaj časa sem sicer potrebovala, da sem se privadila, da je sedaj to moj dom. A je že čisto domač. Z vsako občasno dopolnitvijo pa je še boljši in bolj individualno prilagojen. :)

4. Resna in srečna zveza. Ajej! To je še znanost. Očitno je oseba, katero sem lansko leto toooliko omenjala, pustila veliko več posledic kot sem takrat mislila. Izkazal se je za totalno drugačno osebo, kakršen se je prikazal meni in sem ga kot takšnega tudi opisovala tu gor. To je bil šok in zelo težko je bilo sprejeti resnično dejstvo. Bil je kot droga (to še danes večkrat rečem) in dejansko sem potrebovala odvajanje od njega. Ampak, hvala bogu, mi je uspelo odklopiti in to je zelo velik dosežek letos. Je pa očitno pustilo veliko posledic, vsaj kar se zaupanja moškim tiče. Sigurno pa je pozitivna stran pri vsem tem to, da enkrat v življenju imam daljše obdobje, ko nisem zaljubljena sploh in se osredotočam na čisto druge zadeve v življenju. Na prijatelje, družino, sebe. In na to sem ponosna. :)

5. Jap, tudi analize sem zmanjšala. Trenutno jih sploh ni, ker nimam, hvala bogu, nič za analizirat. Vem pa, da sem napredovala do te meje, da lahko sama sebi ukažem: “dreamie, zdaj je pa dost! Pozabi! Nehaj analizirat!”. In dejansko lahko prekinem in se osredotočim na kaj drugega. Ker s tem prihranim kompliciranje sebi, prihranim pa si tudi veliko energije in živciranja. Yaaaaay, dreamie! :D Let it be, let it beee, let it beee, let it beee, whisper words of wisdom, let it beee… (to pomeni, da je tut moj dnevnik na pause že kar nekaj mesecev…)

6. Družabno življenje je zelo napredovalo. Redno izkoristim vsako priložnost za kavico, za druženje ali za večerno zabavo. Brez razmišljanja. In imam se super! Tudi veliko bolj sem v kontaktu z ljudmi izven vseh teh druženj. Veliko bolj kot prej. S Facebook-om ali brez! ;)

7. Zaupanje. Ja, to leto sem se odločila, da bo na tem področju šlo v stilu ‘vrzi se v vodo in če splavaš…’. Ja, deluje. Tudi pogum pri vsem tem je večji z vsako izkušnjo. Začela sem namreč s tem blogom, da se je sploh dejansko obdržal, nadaljevala pa s FB-om, kjer enostavno zapišem misli, ki se mi motajo po glavi brez da bi se ubadala s tem, kaj bi si mogoče lahko nekdo mislil (seveda, ne grem čez meje okusa, ampak včasih sem zadržala v sebi tudi najbolj banalne zadeve, ker pač nisem upala tega deliti z drugimi). To je zatem napredovalo na osebne stike in še napreduje. Odločila sem se, da sem se pač v teh letih razvila kolikor sem se pač razvila. To, seveda, sedaj ne pomeni, da se ne bom nikoli več naučila ničesar novega ali kar koli pri sebi novega izoblikovala ali prilagodila. Osnova pa je izoblikovana. Takšna pač sem in ne vidim razloga, zakaj bi se morala zagovarjati in spreminjati za vsakega, ki mu mogoče nekaj ne paše. Takšni, katerim nekaj pomeniš, bodo ostali in te sprejeli enostavno takšno, kakršna si. Četudi se mogoče ne strinjajo z nekaterimi tvojimi vidiki in mišljenji. Ampak v tem je čar. Ker smo si pač različni. Vsak verjame nekaj svojega, kar pa dejansko ne pomeni, da moramo sprejeti vsako mišljenje vsakega kot ‘pravilno’ ali ‘nepravilno’. Lahko si popolnoma proti, a zadevo sprejmeš kot mnenje in vidik nekoga, to spoštuješ in sprejmeš kot drugačnost. To sploh ni slabo.

Kaj si želim to leto? Še vedno nič materialnega.

Vsako leto je ista močna želja. Želim si nekoga, ki bi me pogrešal, ko me ne bi bilo ob njem. Nekoga, ki bi bil ponosen na moje dosežke in bi me podpiral pri mojih odločitvah. Nekoga, ki bi me enostavno prebral. Nekoga, kogar bi oboževala, podpirala, motivirala, če bi to potreboval, pogrešala, ko ga ne bi bilo ob meni, vedno, ampak vedno bila ponosna na njegove dosežke. Nekoga, komur bi zaupala 100%, brez kakršnega koli dvoma. Nekoga, s komer bi občutek enostavno bil tisti pravi. Nekoga, kogar bi vsak dan presenečala in on mene.

Želim si tudi dobre službe. Pomembno mi je samo naslednje – da je v moji smeri, za mojo stopnjo izobrazbe, da bo varna zaposlitev s stališča rednega in pravičnega plačevanja vsak mesec z vsemi zadevami, katere mi pripadajo (dovolj imam ‘napol’ zadev, ker se še nikoli niso izboljšale), da se bomo zaštekali s sodelavci in da bom v njej nepopisno uživala.

Na koncu pa še hvala za vse prijatelje, s katerimi se razumem in jim res zaupam. Leto me je prijetno presenetilo in ni sploh drugega mnenja kot le ta, da sem zadovoljna. Zelo! Enkrat za razliko proti novemu letu ne grem z nekim razočaranjem v ljubezni. To je dosežek. Velik dosežek! Grem z mirom v srcu in upanjem. Velikim upanjem in sanjami.

Upam na še eno lepo, mirno, noro, srečno, polno izzivov novo leto, in hvala!

tvoja dreamie

Ko se pogum obrestuje…

Ko sem zaključevala osnovno šolo, sem poleti spoznala fanta, ki je štiri leta starejši od mene. On je takrat ravno zaključeval šolo, v katero sem se naslednje leto vpisala sama. Ne vem, kaj nas je takrat združilo. Njegova in moja družba sta bili čisto nasprotni in izmed vseh ‘udeležencev’ sva se nekako najbolj ujela. Pogovorno. V mnenjih. In načinih razmišljanja. Bil je prvi od starejših, ki me je poleg brata jemal resno in se je z mano tudi pogovarjal o resnih stvareh. Potem se je poletje zaključilo. On je zadnji dve leti hodil v tujino in je tam tudi zaključil gimnazijo. Tisto leto naj bi bilo zadnje. Preden je šel, sem hotela narediti prijateljici uslugo. Bil mi je sicer zelooo všeč. Ampak ker je bil tudi njej, sem se odločila, da svoja čustva dam na stranski tir. Obljubo sem držala. Situacija (usluga) pa je v končni fazi izpadla čudno. Neprijetno. Verjetno za oba. Četudi on tega ni pokazal. Potem je odšel…

Leta kasneje sem ga opazila na Facebooku. Dolgo časa sem razmišljala o tem, ali naj ga dodam ali ne. Naju je tista situacija zaznamovala? Ali je bila čudna samo takrat, ker če drugega ne, sem bila jaz takrat še premlada in preotročja?

Potem pa je pred nekaj dnevi prišel trenutek, ko sem pač rekla, da bom poskusila. In sem. In je sprejel. V zelo kratkem času. V najkrajšem možnem času. Ja, po vseh teh letih sva očitno oba odrasla….

ko se dnevi zelo skrajšajo…

Ker se spet počasi približuje konec leta in zima in vse to, mi je včeraj ob filmu spet prišlo na misel neko zelo prijetno sanjarjenje. Celotna ideja je v bistvu nastala pred leti, ko sem ravno tuhtala o tem, da imamo dandanes čisto preveč časa za službo in podobne obveznosti, čisto premalo pa za prijatelje in ljudi, ki nam pomenijo največ.

Takšno razmišljanje se je začelo nekega zelo poznega popoldneva, ko sem se vračala s predavanj. Bolj kot se je vlak približeval mojemu kraju, bolj je snežilo. Posledično mi je bilo jasno, da ne bo nihče mogel priti pome na železniško postajo. Torej? Tito je reku, znajdi se! Pa sem na železniški izkoristila svojo trmo (ja, itak mi je bilo rečeno že velikokrat, da bi jo lahko uporabila kdaj tudi tam, kjer je treba) in si izborila eno mesto v edinem taksiju, ki je ravno čakal na naš vlak. Ok, delno je bila sreča tudi v tem, da ga je ravno tisti večer vozil eden izmed mojih prijateljev. :) Še vedno sem kar nekaj poti morala prehoditi v hrib peš, ker je bil sneg težek in moker in avto ni šel v hrib niti za centimeter. Ampak me ni motilo. Sneženje se je krepilo iz minute in minuto, ampak mene tisti moment ni motila hoja v hrib, niti močno sneženje, niti to, da me naslednji dan še čaka dan predavanj, pa tudi to, da sem bila že popolnoma mokra (ker pač takrat sneg sploh ni bil napovedan, jaz pa, seveda, nisem hotela delat gužve v torbi z zložljivim dežnikom). Tisti večer sem doživela totalni odklop in potovanje v preteklost. Ko sem končno prišla domov, je zmanjkalo še elektrike. Tisti moment mi je postalo jasno, da tudi naslednji dan ne bom prišla do mesta. Torej >> yaaaay, podaljšan vikeeeeend! Tako sem celoten večer preživela ob svečah, ker, seveda, ni delala niti ena tehnologija. Med samim pogovorom pa sem z mislimi pobegnila drugam… nekam…

Od takrat se vsako leto proti konca leta spomnim tele želje……………..

Predstavljam si, da s prijatelji in svojim partnerjem odidemo na zimske počitnice nekam visoko v hribe, kjer najamemo brunarico (ali pa jo ima kdo v lasti). Brunarica je enostavno fenomenalna. Spodaj dnevni prostori: kuhinja, velika dnevna soba s kaminom, jedilnica. Zgoraj pa kopalnice in več različnih spalnic. Vse v prelepem lesu. Stoji pa nekje sredi ravne jase, do katere vodi navadna gozdna pot, ki je prevozna z avtom, na drugi strani pa je bližina gozda, ki daje tak poseben domač in varen občutek. Proti večeru začne močno snežiti. Toliko, da nas popolnoma zasneži. Ne moremo nikamor in nihče ne more do nas. Niti ne vemo, do kdaj bo to trajalo. Začne pa se tako točno tisti dan, ko pridemo tja. In tako preživimo super počitnice stran od tehnologije in norega sveta. Veliko se nasmejimo, nadoknadimo za nazaj, kuhamo skupaj, pečemo skupaj, uživamo ob prasketanju ognja v kaminu. Ob vsem tudi enkrat ne pomislimo na resnični svet razen ob prijetnih spominih in anekdotah, katere si delimo. Svet se ustavi, mi pa uživamo v vsakem pomenu besede in sploh ne pomislimo na to, kako in kdaj nas bo kdo prišel odkidat.

Jap, vsako leto se začnejo ista sanjarjenja in vsako leto me vsakič znova pomirjajo. Želja pa raste in raste…

naključni prebliski

Nekaj stvari čisto tako na hitro:

  • po novem testiram Blackberry – sicer starejšo verzijo, pri kateri me malce moti, da še ni urejen prenos podatkov << bo treba upgrade nardit pod obvezno!!
  • baje, da imam tipa. Da so naju že velikokrat videli. Da sva baje ful skp. In to vedo prou točno moj ime in priimek povedat. Seriously, people!! Samo, da pride obdobje, ko me je reeees malo v domačem kraju (pač sem bila večino časa v službi), in me že vidijo ful bolj pogosto (kao!), pa tut novega tipa mi ne pozabijo prilimat zraven. Hm, a lahko potem še kdo meni kaj pove, ker očitno ne vem vse o sebi?
  • Shamwow rocks! I just love it, love it, love it! :)
  • Včeraj sem prvič preizkusila novi Asia straight. Ful lepo diši, ful preprosto se nanese (glede na to, da imam ful goste lase) in, ja, deluje >> brez nepotrebnih kodrčkov tam, kjer res res reeees ni potrebno. :)
  • I simply cannot live without my Snuggie!! :) ) Mislm, da sem našla rešitev za ubadanje z mojo zmrznjenostjo pozimi. :) :)
  • v kratkem bom končno testirala AbTronic!! :)
  • prevčerajšnjim sem se prvič čisto naključno počutila kot šef in potem kasneje še kot ena ful huda poslovna ženska – I soooooo like the feeling!

moja čudaštva :)

Jap, že nekaj časa počasi nabiram stvari, za katere mogoče niso ravno tako običajne, a ugotavljam, da se redno ponavljajo skozi moje življenje. Če jih dejansko potem izustiš, mogoče za nekatere izpadejo rahlo čudne, čeprav če potem pomisliš, ugotoviš, da je v bistvu to nekaj čisto razumljivega. No, ja… največkrat vsaj… presodite pa lahko sami. :)

  • Dan moram dan pod OBVEZNO začeti s kavo. Brez izjem. Brez česar koli drugega. Ne, tudi tisti čaj, ki baje nadomesti učinke kave, ni dovolj. Coffee is my life! Pa četudi čisto na hitro. Je pa res, da se včasih prav pozna, da je bilo na hitro. :) Brez kave zjutraj sem tečna! :)
  • Kava je lahko kadar koli in kjer koli – jaz sem vedno za kavo! No, če smo že ravno pri kavi… ja, jaz sem vedno za kavo. To ve že praktično cela moja družina, ki ni ravno majhna. V končni fazi niti ne toliko zaradi same kave v pomenu, ki je opisan zgoraj. Zjutraj res obvezno mora biti, da se zbudim. In kdaj čez dan tudi zaradi tega razloga. Vse preostale kave pa so že skoraj ritual. Če greš na obisk, pijemo kavo. Ker da en tak prijeten občutek toplote in pravega obiska. To, seveda, pomeni tudi druge oblike kave – od cappuccina do kave z mlekom, do tistih iz avtomatov, do expressa – čisto odvisno od okusa in želj tisti moment. Ampak, ja, samo, da je okus pravi in potem tudi ritual prisoten. :) Gremo na kavo? Gremo! :)
  • Ne maram zmečkanega časopisa. Ne, ne in ne. Pod nobenim pogojem. Ko grem v trgovino, bom v kupu časopisov (recimo Dela) vzela sigurno tistega, ki je še najlepši. Brez robov, brez odtrganih delov, zmečkanih, ipd. Če takšnega izvoda ni, ga enostavno ne bom kupila. In potem ne maram, ko pridem na blagajno (če recimo kupim časopis v kakšni samopostrežni), ko vzame iz Dela prilogo zato, da jo obrne v drugo smer in potem časopis zloži še na pol. In včasih še zelo nerodno, da ga potem sigurno zmečka ali strga. Zakaj? Baje, da zato, da je bolj priročen za nosit. Še enkrat – zakaj? A sem vas prosila? Če mene ne moti velik izvod, zakaj torej? Ne, ne in ne. Pa tudi pri ostalih časopisih in revijah. Pusti, pusti, pusti! Aia, pa pazi tudi, ko tekoči trak na blagajni časopis približa prodajalki – ne zatakni ga nekam, ker se bo spet strgal. Aaaaaaa!
  • Tudi knjiga, katero kupim, moram biti lepa. Ne rini jo nekam med ostale knjige ali nekam na mizo, ker jo boš natrgal. Halooo? Ravno zato tudi ne maram, ko mi v knjižnici prinese takšno, da že na pol razpada. Halo? Pa kaj je folku? Zakaj to delate? Tudi zadnjič, ko sem kupovala Dana Browna… A je res težko pričakovat, da bojo v knjigarni nove knjige lepe? Zakaj, torej, sem mogla takšno iskat v celotnem tistem kupu?
  • Če se pošlje sms ali email, nekako iz kulture pričakujem odgovor. Kakršen koli. Seveda, s tem se ne nanašam na te verižne maile ali sms-e, v katerih so fore. Če pa so le ti personalizirani, z nekim namenom, prosim, lepo prosim, vsaj toliko sporoči, da si ga dobil. Lahko je vsebina samo ‘hvala’ ali pač nek hiter in kratek odgovor. Prosim? Iz kulture, če drugega ne. Ker jaz osebno na mail ne odgovorim samo, če iz kakšnega razloga nočem bit v stiku z osebo (kar je redko, ampak so tudi situacije). To enostavno sporoča, da ti nočem odgovoriti. Zakaj, torej, je tako težko odgovoriti na nek čisto osnoven mail? In potem je užaljenost, ker pač ne pišem in ne kontaktiram več… Jah, če si mi ’sporočil’, da nočeš tega več… Get it? ;)

…….. se nadaljuje ……… :)

kocka je padla….

Od ponedeljka sem se do danes že večkrat spravila na tole stran z namenom, da napišem nov post. O tem, kako se je vse skupaj zaključilo. Ker se je. Ampak se mi je vsakič znova zdelo, da sem v tem času že tolikim ljudem razlagala, kaj in kako in zakaj itd., da sem se počasi že počutila čudno. Vseeno pa vem, da je bila odločitev pravilna.

Ja, zaključila sem delo, katero sem opravljala zadnja dva meseca. Neresna? Ne, sploh ne. Ampak bolj in bolj sem ugotavljala, da to sploh ni zame, ker nisem pravi karakter za to (baje pa, da talent imam) in v končni fazi zato, ker pač ni moja smer. V bistvu je čisto mimo moje smeri. Poleg tega pa sem tudi nekaj časa nazaj dobila odgovor, da pa moje specializacije ne bodo potrebovali v tem podjetju. Nič slabega. Samo nimajo potrebe po tem kadru.

Samo odločanje? Ja, ni prišlo kar tako samo od sebe kot je mogoče dejansko izpadlo. Ker sem bila ves čas tiho. Ker nisem nikomur preveč omenjala, da razmišljam o tem, da grem. Ker nisem hotela, da izpade drugače kot dejansko je ali pa da ne cenim svojega delovnega mesta. Daleč od tega. A malo po malo mi je postajalo jasno, da to nisem jaz. Odločitev pa je postala najtežja v tistem momentu, ko sem se ustavila pri sodelavcih. Ker sem vedela, da smo se ujeli in da se imamo vsak dan res fenomenalno. Z vmesnimi šalami, ki so tako ali drugače popestrili delavni dan. Ampak so bile zadeve, preko katerih enostavno nisem mogla. Stvari, v katerem verjamem (ja, vem, ponavljam se, vem). Zraven pa je bolj in bolj bolelo to, kar sem omenila v prejšnjem postu. Kdaj sem nehala slediti svojim sanjam? Svojim pravim, dolgoletnim sanjam? Kdaj in zakaj sem jih postavila na stranski tir? Ok, ne me narobe razumet. Ni mi žal, da sem delala tu. Kot sem že večkrat omenila, mi je bilo delavno mesto izziv, s katerim sem se soočila z velikim veseljem. Predstavljal mi je neke vrste adrenalin. In naučila sem se OGROMNO! Sigurno bo tudi ta veščina kdaj prišla prav. Ampak prišel je trenutek, ko je čas, da zaključim s tem. In sem.

Čeprav se je vse skupaj začelo odvijati zelo hitro. In popolnoma drugače od tistega, česar sem se bala. Zaključilo se je lepo. Z veliko borbe zame, da ostanem. Veliko vztrajnosti in lepih besed. Odločitev pa je ostala ista. In za vse tiste, katere je moja odločitev presenetila – odločitev ni prišla kar tako čez noč. To ve moj šef. In še on je izvedel veliko kasneje od dejanskega začetka razmišljanja v to smer. In če se zadnji dan nisem v živo poslovila, je za to nekaj razlogov. Prvi je sigurno ta, da se je zaključilo vse veliko hitreje kot sem pričakovala. Drugo pa je sigurno to, da ne maram poslavljanja. Glede na to, koliko sem se navezala na sodelavce, vem, da bi tekle solze v potokih. In tega občutka žalosti jim nisem hotela posredovati. Čeprav sem ga čutila. Pa tudi nisem se imela namena poslavljati, ker  vseeno upam, da slovo ni potrebno in da bomo ostali v stikih. Upam.

Boli pa me to, ker imam občutek, da mi je oseba, katere mnenje mi je v tem času najbolj začelo pomeniti, zamerila odločitev. Kljub temu, da je prej vedel za razmišljanje v to smer. Cenim to, da se je boril zame. Za mojo vztrajnost. Za mojo motivacijo, ki je v tem času močno upadla (različni razlogi, ja). Močno cenim in sem mu hvaležna tudi za to, da je verjel vame tudi takrat, ko sem jaz na tem področju to že začela izgubljat. Predvidevam, da je kljub mojim besedam, ko sem mu zaupala, da razmišljam o zaključku dela, verjel v to, da se bom premislila in ostala. In tudi to cenim bolj kot si verjetno sam misli. A nisem. Točka, ki je pretehtala, je bilo sigurno sledenje mojim sanjam, ki pa tu ni bilo mogoče. In mislila sem, da razume, ko me je kontaktiral isti dan proti večeru. Sedaj pa mi je očitno odločitev zameril ali pa ga je le-ta močno razočarala nad mano. In to boli. Bolj kot kar koli. Še vseeno verjamem v svojo odločitev in to, da je prava. A vseeno boli. Boli to, da sem ga očitno razočarala.

D., kljub vsemu, hvala ti. Hvala ti za vsako pomoč, tudi za tisto, za katero nisem vedela, ker jih je bilo očitno veliko. Hvala ti za vso podporo. Hvala ti za vsako prijateljsko besedo, energičen pozdrav, ko sem stopila skozi vrata, za vsako vprašanje, kako gre. Hvala ti za vse prijazne in pozitivne besede, katerih sem največ prejela ravno zadnji dan (ironično, ampak saj nisi še vedel, da grem). Lepo je vedeti, da si imel res dobro mnenje o meni in mojem delu. Hvala ti, da si me poslušal čisto vsakič – ja, tudi zadnji dan. In hvala ti za lepe besede in želje, ki sem jih prejela, ko si me zadnjič kontaktiral. Upam, da še veljajo. Resnično pa upam, da boš enkrat lahko razumel mojo odločitev in da takrat ne bo več tega razočaranja ali zamere.

In tako sem spet doma. Trenutno sem še v fazi, ko sem moram odpočiti in sigurno tudi preboleti. Še vedno namreč boli, da ne bom več vsak dan videla tistih sodelavcev, ki so mi tako polepšali dan. V vsem tem tednu sem se skoraj dobesedno zaprla v hišo in delno tudi vase. Še na obiske ali kavice ne hodim, ker še vedno boli, in zaradi tega nisem sposobna vsakemu razlagati, zakaj je bila odločitev takšna kot je bila in da to ni bilo kar tako malo, ker se mi ne bi ljubilo delati. A sanje mi pomenijo ogromno. In zakaj potem vztrajati v podjetju, kjer mi je bilo povedano, da ne bom imela možnosti teh sanj realizirati. In grozno me moti, da se počutim neodgovorna, čeprav vem, da temu ni tako. Čeprav vem, da je bila odločitev dobro premišljena in da je prava. :/

ko se počutim ujeto……….

Grozno, grozno, grozno! Zadnje, mislim, da že dva tedna sta kar nekaj. V službo hodim pod stresom, pod pritiskom, ki je skoraj vsak dan ali večji ali pa spet nekaj novega. Ne, nisem razočarana nad podjetjem. Prav tako nisem razočarana nad sodelavci, ker so enostavno najboljši. Ravno ti dve stvari me razveselijo vsak dan, ko pridem v službo. Potem pa se začnejo obveznosti v službi, za katere pa bolj in bolj ugotavljam, da me ne veselijo in da enostavno nisem dobra v tem, kar delam. Drugi sicer večinoma niso tega  mnenja. Mene pa skoraj vsak korak, ki ga storim, moti, ker nekako nisem jaz. In, ne, ne me narobe razumet. Ne obsojam ljudi, ki pa to z lahkoto delajo. V resnici jih občudujem, ker zadevo obvladajo. Celo toliko, da to delajo že čisto tako, samodejno. Jaz pa ne morem. Poskušam, spreminjam, napredujem v pričakovanjih. A se mi zdi, da sem dosegla točko, ko enostavno ne morem več napredovati. Pa ne, da ne bi bila sposobna ali da ne bi znala. Mi pa moja prepričanja, stališča in predvsem vse zadeve, v katere verjamem, ne dopuščajo, da bi lahko šla naprej od te prej omenjene točke. Kar pa ni dobro za moje uspehe v tej službi. In tega se zavedam. Tako se zaradi tega počutim totalno nesposobna, česar pa nisem navajena. Ker vem, da se vedno trudim, če se je potrebno. Ker sem delaven človek. In to očitno tudi vidijo. Ampak naprej od tega ne morem. Enostavno ne morem.

In tako se sedaj počutim vkleščena. Počutim se ujeta. Do konca imam še en mesec pa sploh ne vem, če bom zdržala do takrat. Ker mi je muka. In, še enkrat, NE, nimam nič čez podjetje, čez samo dejavnost podjetja, ker sem ponosna na to, da sem del tega podjetja. Še manj imam kaj čez sodelavce, ker so fenomenalni. Kljub temu, da smo zelo velik kolektiv, se ujamemo. Z vsemi svojimi razlikami, v letih, mišljenjih, prepričanjih, ipd. In vsak dan se imamo v končni fazi super, ker se vedno kaj novega naučimo ali kaj novega zvemo o drug drugem. Nasvetov je lahko tisoč in več. Nasmehov in pozdravov vsako jutro, vsak dan in vsak večer. Šal med samim delom, da si malce popestrimo delavnik. Polno vsega.

A v delu nisem jaz. Igralka pa ne znam biti. Tudi za službo ne. To, kar od mene prejemajo sodelavci, sem jaz. Včasih mogoče rahlo zmedena in izgubljena, mogoče malce slabe volje ali pa kdaj jezna (čeprav ne na njih), a vseeno jaz. In ko sem vesela in dobre volje in razigrana in se smejim in hecam, je to zato, ker iz mene potegnejo najboljše. Ne morem pa delati nekaj, v čemer se ne vidim, in uporabljati načine in prijeme, ki niso po mojem okusu zaradi takšnih ali drugačnih prepričanj.

In, kar je najbolj pomembno v celotni situaciji – vikend je bila zame ozemljitev. Stik z resničnostjo. Realnost. Ena čisto vsakdanja in preprosta situacija je v meni spremenila vse in obrnila tehtnico v čisto drugo smer. Ves ta čas me ni motilo, da delam izven svoje specializacije. Ker je bilo nekaj novega. Ker mi je šlo in kar je bilo zanimivo. Pa še adrenalinsko na trenutke. In sem si rekla:  “OK, mogoče mi bo pa tole kdaj prišlo prav tudi v moji smeri ali pa vsaj v povezavi z mojo smerjo. Dejmo probat.” V soboto pa sem po dolgem času bila v knjigarni, ker sem šla po knjigo Dan Brown: The Lost Symbol. Že od nekdaj imam navado, da knjige malce prelistam. Pa ne iščem slike. Kar tako. In ko sem zagledala angleščino, se mi je strlo srce. Kaj jaz delam? Zakaj ne sledim svojim sanjam? Zakaj sem se obrnila v čisto drugo smer? In tega se ne morem znebit. :/ Ker boli…

deloholiki…

Ja, že slišala to besedo. Velikokrat. In si ustvariš neko splošno mnenje o tem. Iz razlage. Iz pripovedovanja ljudi. Iz splošne predstave o tem.

Dokler dejansko ne spoznaš takšne osebe od blizu. Potem se odpre popolnoma nov svet, ki ni niti najmanj podoben tistemu, kar si si prej predstavljal. Tako kot se je meni še ne dolgo tega. Človeka poznam skoraj dva meseca in skoraj vsak dan izvem ali pa spoznam nekaj novega o njem. OK, izvem… na to se ne oziram preveč, ker sem že prevečkrat v življenju ugotovila, da govoricam ponavadi ni za verjet. So pa takšne, katerih potrditev slej ali prej spoznaš tudi sam ali pa ti samo potrdijo nekaj, kar si mogoče sumil. In potem so tudi situacije, katerim si priča ali pa si v njih udeležen.

On je oseba mladih let. Resen, odgovoren, delaven… ja, delaven. Dela tudi nadure, ko je potrebno. OK, razumem, to je del tvojih delovnih obveznosti. Potem izvem, da dela še vikende. In če ne tu, potem na drugem delu. Ja, to sem izvedela danes. In že na enem delu ima OGROMNO obveznosti in OGROMNO podrejenih.

Pa pridejo dnevi, ko gleda grdo in sploh ne veš, če bi se obrnil na njega. Pa je včasih vseeno treba stopiti do njega, ker lahko samo on to preveri ali odobri. In te pogleda še bolj grdo. Načeloma ne zato, ker si ga pač prišel nekaj vprašat in mu to ne  bi bilo po godu. Čeprav to najprej nekajkrat verjameš. Pa še vseeno prideš. Ker pač moraš. Slej ali prej pa ti postane jasno, da izgublja energijo, da mu pada upornost in da včasih že verjetno ne ve več, kje naj stakne tisto nekaj energije, da pririne do konca delovnega časa. A mu uspe. Kljub vsemu.

Pa imaš vmesne sestanke, ko se njegova nataknjenost pokaže še bolj. In včasih na katerega izmed podrejenih zasika čisto brez razloga ali pa mogoče razlog ima pa je vseeno malce preveč grob. In če si to ti, mu malce zameriš. Vsaj na začetku, ker si pač misliš, da malce bi se pa lahko kontroliral. Včasih je že čuden pogled dovolj. Tudi sama sem že vmes nekajkrat “fasala popizditis” (se opravičujem za izraz, a v bistvu je tudi ta premalo), a ne v službi in ne pred drugimi. Tudi danes. Ko sem po sestanku enostavno morala v wc in so se mi tam ulile solze. Ker sem besnela. Pa sem na koncu bila presenečena, ker je očitno prišlo do nekega nesporazuma že na začetku tedna.

In, ja, kljub vsemu  ga občudujem. Kljub temu, da me včasih zaradi svoje utrujenosti, ki se potem v odnosih z ostalimi spremeni v nesramnost in včasih celo meji na nespoštovanje, močno razjezi, nimam slabega mnenja o njem. Na noben način. Kljub občasni jezi, ker ga včasih enostavno ne razumem pa če še tako poskušam (ne, nisem blont, a imava očitno o nekaterih zadevah popolnoma različne poglede), je še vedno človek, ki je v končni fazi bil vedno pripravljen pomagati, svetovati in presenetiti. V momentih, ko že misliš, da je to popolnoma nemogoče. In to na miren, prijazen, “ozemljen” način. Kar “ozemlji” in pomiri tudi tebe.

Vseeno pa sem se zamislila na tem dejstvom. Deloholik… A se splača? Je to drugače v kakšnem kontekstu sploh lahko kompliment? Glede na to, koliko sem imela možnost spoznati njega, bi lahko rekla, da ja. Ker je vztrajen in požrtvovalen za svojega zaposlovalca. Vseeno pa se zamislim, ko pridem do dejstva, da vsak potrebuje vsaj nekaj dni prostih, da popolnoma odklopi službo in obveznosti povezane z njo. Ker je treba. Enostavno zato, da se ti ne zmeša. In da ne pozabiš, da obstaja tudi svet izven službe, ki pa je lahko še lepši in slajši. Je res vredno toliko ene energije PRETIRANO vlagati v delo samo zato, da imaš lahko lep in zmogljiv avto in še lepše stanovanje (avto je lepotec na polno in na njega gledam kot nagrado za njegovo trdo delo)? Je mogoče v njegovem primeru drugačen razlog? Proti koncu dneva sem celo prišla do vprašanja, kaj se mu je v življenju tako hudega zgodilo, da si niti malo ne vzame časa, da pa bi se vrnil v tisto življenje. Vsaj za kakšen dan. Ali pa popoldan. In če še pomislim, kako lahko ves ta deloholizem vpliva na fizično zdravje…

Je res vredno toliko? Pa sem delaven človek. Vedno sem bila za to, da se dela. Da si koristen, da kravžljaš možgančke, da izkoristiš svoje potenciale in znanje in, seveda, v končni fazi tudi, da zaslužiš za preživetje in mogoče enkrat še celo za nekaj več. Ampak tudi pavza je potrebna. Krvavo potrebna. Ne toliko zaradi odnosov, ki se potem krhajo zaradi slabega odnosa s strani ‘deloholika’, ampak zaradi njegovega zdravja. Ker gre v takih primerih čisto prehitro navzdol. In tega mu ne želim pod nobenim pogojem. Ker si tega še zdaleč ne zasluži.