ko se dnevi zelo skrajšajo…

Ker se spet počasi približuje konec leta in zima in vse to, mi je včeraj ob filmu spet prišlo na misel neko zelo prijetno sanjarjenje. Celotna ideja je v bistvu nastala pred leti, ko sem ravno tuhtala o tem, da imamo dandanes čisto preveč časa za službo in podobne obveznosti, čisto premalo pa za prijatelje in ljudi, ki nam pomenijo največ.

Takšno razmišljanje se je začelo nekega zelo poznega popoldneva, ko sem se vračala s predavanj. Bolj kot se je vlak približeval mojemu kraju, bolj je snežilo. Posledično mi je bilo jasno, da ne bo nihče mogel priti pome na železniško postajo. Torej? Tito je reku, znajdi se! Pa sem na železniški izkoristila svojo trmo (ja, itak mi je bilo rečeno že velikokrat, da bi jo lahko uporabila kdaj tudi tam, kjer je treba) in si izborila eno mesto v edinem taksiju, ki je ravno čakal na naš vlak. Ok, delno je bila sreča tudi v tem, da ga je ravno tisti večer vozil eden izmed mojih prijateljev. Še vedno sem kar nekaj poti morala prehoditi v hrib peš, ker je bil sneg težek in moker in avto ni šel v hrib niti za centimeter. Ampak me ni motilo. Sneženje se je krepilo iz minute in minuto, ampak mene tisti moment ni motila hoja v hrib, niti močno sneženje, niti to, da me naslednji dan še čaka dan predavanj, pa tudi to, da sem bila že popolnoma mokra (ker pač takrat sneg sploh ni bil napovedan, jaz pa, seveda, nisem hotela delat gužve v torbi z zložljivim dežnikom). Tisti večer sem doživela totalni odklop in potovanje v preteklost. Ko sem končno prišla domov, je zmanjkalo še elektrike. Tisti moment mi je postalo jasno, da tudi naslednji dan ne bom prišla do mesta. Torej >> yaaaay, podaljšan vikeeeeend! Tako sem celoten večer preživela ob svečah, ker, seveda, ni delala niti ena tehnologija. Med samim pogovorom pa sem z mislimi pobegnila drugam… nekam…

Od takrat se vsako leto proti konca leta spomnim tele želje……………..

Predstavljam si, da s prijatelji in svojim partnerjem odidemo na zimske počitnice nekam visoko v hribe, kjer najamemo brunarico (ali pa jo ima kdo v lasti). Brunarica je enostavno fenomenalna. Spodaj dnevni prostori: kuhinja, velika dnevna soba s kaminom, jedilnica. Zgoraj pa kopalnice in več različnih spalnic. Vse v prelepem lesu. Stoji pa nekje sredi ravne jase, do katere vodi navadna gozdna pot, ki je prevozna z avtom, na drugi strani pa je bližina gozda, ki daje tak poseben domač in varen občutek. Proti večeru začne močno snežiti. Toliko, da nas popolnoma zasneži. Ne moremo nikamor in nihče ne more do nas. Niti ne vemo, do kdaj bo to trajalo. Začne pa se tako točno tisti dan, ko pridemo tja. In tako preživimo super počitnice stran od tehnologije in norega sveta. Veliko se nasmejimo, nadoknadimo za nazaj, kuhamo skupaj, pečemo skupaj, uživamo ob prasketanju ognja v kaminu. Ob vsem tudi enkrat ne pomislimo na resnični svet razen ob prijetnih spominih in anekdotah, katere si delimo. Svet se ustavi, mi pa uživamo v vsakem pomenu besede in sploh ne pomislimo na to, kako in kdaj nas bo kdo prišel odkidat.

Jap, vsako leto se začnejo ista sanjarjenja in vsako leto me vsakič znova pomirjajo. Želja pa raste in raste…

naključni prebliski

Nekaj stvari čisto tako na hitro:

• po novem testiram Blackberry – sicer starejšo verzijo, pri kateri me malce moti, da še ni urejen prenos podatkov << bo treba upgrade nardit pod obvezno!!
• baje, da imam tipa. Da so naju že velikokrat videli. Da sva baje ful skp. In to vedo prou točno moj ime in priimek povedat. Seriously, people!! Samo, da pride obdobje, ko me je reeees malo v domačem kraju (pač sem bila večino časa v službi), in me že vidijo ful bolj pogosto (kao!), pa tut novega tipa mi ne pozabijo prilimat zraven. Hm, a lahko potem še kdo meni kaj pove, ker očitno ne vem vse o sebi?
• Shamwow rocks! I just love it, love it, love it!
• Včeraj sem prvič preizkusila novi Asia straight. Ful lepo diši, ful preprosto se nanese (glede na to, da imam ful goste lase) in, ja, deluje >> brez nepotrebnih kodrčkov tam, kjer res res reeees ni potrebno.
• I simply cannot live without my Snuggie!! ) Mislm, da sem našla rešitev za ubadanje z mojo zmrznjenostjo pozimi.
• v kratkem bom končno testirala AbTronic!!
• prevčerajšnjim sem se prvič čisto naključno počutila kot šef in potem kasneje še kot ena ful huda poslovna ženska – I soooooo like the feeling!

moja čudaštva :)

Jap, že nekaj časa počasi nabiram stvari, za katere mogoče niso ravno tako običajne, a ugotavljam, da se redno ponavljajo skozi moje življenje. Če jih dejansko potem izustiš, mogoče za nekatere izpadejo rahlo čudne, čeprav če potem pomisliš, ugotoviš, da je v bistvu to nekaj čisto razumljivega. No, ja… največkrat vsaj… presodite pa lahko sami.

• Dan moram dan pod OBVEZNO začeti s kavo. Brez izjem. Brez česar koli drugega. Ne, tudi tisti čaj, ki baje nadomesti učinke kave, ni dovolj. Coffee is my life! Pa četudi čisto na hitro. Je pa res, da se včasih prav pozna, da je bilo na hitro. Brez kave zjutraj sem tečna!
• Kava je lahko kadar koli in kjer koli – jaz sem vedno za kavo! No, če smo že ravno pri kavi… ja, jaz sem vedno za kavo. To ve že praktično cela moja družina, ki ni ravno majhna. V končni fazi niti ne toliko zaradi same kave v pomenu, ki je opisan zgoraj. Zjutraj res obvezno mora biti, da se zbudim. In kdaj čez dan tudi zaradi tega razloga. Vse preostale kave pa so že skoraj ritual. Če greš na obisk, pijemo kavo. Ker da en tak prijeten občutek toplote in pravega obiska. To, seveda, pomeni tudi druge oblike kave – od cappuccina do kave z mlekom, do tistih iz avtomatov, do expressa – čisto odvisno od okusa in želj tisti moment. Ampak, ja, samo, da je okus pravi in potem tudi ritual prisoten. Gremo na kavo? Gremo!
• Ne maram zmečkanega časopisa. Ne, ne in ne. Pod nobenim pogojem. Ko grem v trgovino, bom v kupu časopisov (recimo Dela) vzela sigurno tistega, ki je še najlepši. Brez robov, brez odtrganih delov, zmečkanih, ipd. Če takšnega izvoda ni, ga enostavno ne bom kupila. In potem ne maram, ko pridem na blagajno (če recimo kupim časopis v kakšni samopostrežni), ko vzame iz Dela prilogo zato, da jo obrne v drugo smer in potem časopis zloži še na pol. In včasih še zelo narodno, da ga potem sigurno zmečka ali strga. Zakaj? Baje, da zato, da je bolj priročen za nosit. Še enkrat – zakaj? A sem vas prosila? Če mene ne moti velik izvod, zakaj torej? Ne, ne in ne. Pa tudi pri ostalih časopisih in revijah. Pusti, pusti, pusti! Aia, pa pazi tudi, ko tekoči trak na blagajni časopis približa prodajalki – ne zatakni ga nekam, ker se bo spet strgal. Aaaaaaa!
• Tudi knjiga, katero kupim, moram biti lepa. Ne rini jo nekam med ostale knjige ali nekam na mizo, ker jo boš natrgal. Halooo? Ravno zato tudi ne maram, ko mi v knjižnici prinese takšno, da že na pol razpada. Halo? Pa kaj je folku? Zakaj to delate? Tudi zadnjič, ko sem kupovala Dana Browna… A je res težko pričakovat, da bojo v knjigarni nove knjige lepe? Zakaj, torej, sem mogla takšno iskat v celotnem tistem kupu?
• Če se pošlje sms ali email, nekako iz kulture pričakujem odgovor. Kakršen koli. Seveda, s tem se ne nanašam na te verižne maile ali sms-e, v katerih so fore. Če pa so le ti personalizirani, z nekim namenom, prosim, lepo prosim, vsaj toliko sporoči, da si ga dobil. Lahko je vsebina samo ‘hvala’ ali pač nek hiter in kratek odgovor. Prosim? Iz kulture, če drugega ne. Ker jaz osebno na mail ne odgovorim samo, če iz kakšnega razloga nočem bit v stiku z osebo (kar je redko, ampak so tudi situacije). To enostavno sporoča, da ti nočem odgovoriti. Zakaj, torej, je tako težko odgovoriti na nek čisto osnoven mail? In potem je užaljenost, ker pač ne pišem in ne kontaktiram več… Jah, če si mi ’sporočil’, da nočeš tega več… Get it?

…….. se nadaljuje ………

kocka je padla….

Od ponedeljka sem se do danes že večkrat spravila na tole stran z namenom, da napišem nov post. O tem, kako se je vse skupaj zaključilo. Ker se je. Ampak se mi je vsakič znova zdelo, da sem v tem času že tolikim ljudem razlagala, kaj in kako in zakaj itd., da sem se počasi že počutila čudno. Vseeno pa vem, da je bila odločitev pravilna.

Ja, zaključila sem delo, katero sem opravljala zadnja dva meseca. Neresna? Ne, sploh ne. Ampak bolj in bolj sem ugotavljala, da to sploh ni zame, ker nisem pravi karakter za to (baje pa, da talent imam) in v končni fazi zato, ker pač ni moja smer. V bistvu je čisto mimo moje smeri. Poleg tega pa sem tudi nekaj časa nazaj dobila odgovor, da pa moje specializacije ne bodo potrebovali v tem podjetju. Nič slabega. Samo nimajo potrebe po tem kadru.

Samo odločanje? Ja, ni prišlo kar tako samo od sebe kot je mogoče dejansko izpadlo. Ker sem bila ves čas tiho. Ker nisem nikomur preveč omenjala, da razmišljam o tem, da grem. Ker nisem hotela, da izpade drugače kot dejansko je ali pa da ne cenim svojega delovnega mesta. Daleč od tega. A malo po malo mi je postajalo jasno, da to nisem jaz. Odločitev pa je postala najtežja v tistem momentu, ko sem se ustavila pri sodelavcih. Ker sem vedela, da smo se ujeli in da se imamo vsak dan res fenomenalno. Z vmesnimi šalami, ki so tako ali drugače popestrili delavni dan. Ampak so bile zadeve, preko katerih enostavno nisem mogla. Stvari, v katerem verjamem (ja, vem, ponavljam se, vem). Zraven pa je bolj in bolj bolelo to, kar sem omenila v prejšnjem postu. Kdaj sem nehala slediti svojim sanjam? Svojim pravim, dolgoletnim sanjam? Kdaj in zakaj sem jih postavila na stranski tir? Ok, ne me narobe razumet. Ni mi žal, da sem delala tu. Kot sem že večkrat omenila, mi je bilo delavno mesto izziv, s katerim sem se soočila z velikim veseljem. Predstavljal mi je neke vrste adrenalin. In naučila sem se OGROMNO! Sigurno bo tudi ta veščina kdaj prišla prav. Ampak prišel je trenutek, ko je čas, da zaključim s tem. In sem.

Čeprav se je vse skupaj začelo odvijati zelo hitro. In popolnoma drugače od tistega, česar sem se bala. Zaključilo se je lepo. Z veliko borbe zame, da ostanem. Veliko vztrajnosti in lepih besed. Odločitev pa je ostala ista. In za vse tiste, katere je moja odločitev presenetila – odločitev ni prišla kar tako čez noč. To ve moj šef. In še on je izvedel veliko kasneje od dejanskega začetka razmišljanja v to smer. In če se zadnji dan nisem v živo poslovila, je za to nekaj razlogov. Prvi je sigurno ta, da se je zaključilo vse veliko hitreje kot sem pričakovala. Drugo pa je sigurno to, da ne maram poslavljanja. Glede na to, koliko sem se navezala na sodelavce, vem, da bi tekle solze v potokih. In tega občutka žalosti jim nisem hotela posredovati. Čeprav sem ga čutila. Pa tudi nisem se imela namena poslavljati, ker  vseeno upam, da slovo ni potrebno in da bomo ostali v stikih. Upam.

Boli pa me to, ker imam občutek, da mi je oseba, katere mnenje mi je v tem času najbolj začelo pomeniti, zamerila odločitev. Kljub temu, da je prej vedel za razmišljanje v to smer. Cenim to, da se je boril zame. Za mojo vztrajnost. Za mojo motivacijo, ki je v tem času močno upadla (različni razlogi, ja). Močno cenim in sem mu hvaležna tudi za to, da je verjel vame tudi takrat, ko sem jaz na tem področju to že začela izgubljat. Predvidevam, da je kljub mojim besedam, ko sem mu zaupala, da razmišljam o zaključku dela, verjel v to, da se bom premislila in ostala. In tudi to cenim bolj kot si verjetno sam misli. A nisem. Točka, ki je pretehtala, je bilo sigurno sledenje mojim sanjam, ki pa tu ni bilo mogoče. In mislila sem, da razume, ko me je kontaktiral isti dan proti večeru. Sedaj pa mi je očitno odločitev zameril ali pa ga je le-ta močno razočarala nad mano. In to boli. Bolj kot kar koli. Še vseeno verjamem v svojo odločitev in to, da je prava. A vseeno boli. Boli to, da sem ga očitno razočarala.

D., kljub vsemu, hvala ti. Hvala ti za vsako pomoč, tudi za tisto, za katero nisem vedela, ker jih je bilo očitno veliko. Hvala ti za vso podporo. Hvala ti za vsako prijateljsko besedo, energičen pozdrav, ko sem stopila skozi vrata, za vsako vprašanje, kako gre. Hvala ti za vse prijazne in pozitivne besede, katerih sem največ prejela ravno zadnji dan (ironično, ampak saj nisi še vedel, da grem). Lepo je vedeti, da si imel res dobro mnenje o meni in mojem delu. Hvala ti, da si me poslušal čisto vsakič – ja, tudi zadnji dan. In hvala ti za lepe besede in želje, ki sem jih prejela, ko si me zadnjič kontaktiral. Upam, da še veljajo. Resnično pa upam, da boš enkrat lahko razumel mojo odločitev in da takrat ne bo več tega razočaranja ali zamere.

In tako sem spet doma. Trenutno sem še v fazi, ko sem moram odpočiti in sigurno tudi preboleti. Še vedno namreč boli, da ne bom več vsak dan videla tistih sodelavcev, ki so mi tako polepšali dan. V vsem tem tednu sem se skoraj dobesedno zaprla v hišo in delno tudi vase. Še na obiske ali kavice ne hodim, ker še vedno boli, in zaradi tega nisem sposobna vsakemu razlagati, zakaj je bila odločitev takšna kot je bila in da to ni bilo kar tako malo, ker se mi ne bi ljubilo delati. A sanje mi pomenijo ogromno. In zakaj potem vztrajati v podjetju, kjer mi je bilo povedano, da ne bom imela možnosti teh sanj realizirati. In grozno me moti, da se počutim neodgovorna, čeprav vem, da temu ni tako. Čeprav vem, da je bila odločitev dobro premišljena in da je prava. :/

ko se počutim ujeto……….

Grozno, grozno, grozno! Zadnje, mislim, da že dva tedna sta kar nekaj. V službo hodim pod stresom, pod pritiskom, ki je skoraj vsak dan ali večji ali pa spet nekaj novega. Ne, nisem razočarana nad podjetjem. Prav tako nisem razočarana nad sodelavci, ker so enostavno najboljši. Ravno ti dve stvari me razveselijo vsak dan, ko pridem v službo. Potem pa se začnejo obveznosti v službi, za katere pa bolj in bolj ugotavljam, da me ne veselijo in da enostavno nisem dobra v tem, kar delam. Drugi sicer večinoma niso tega  mnenja. Mene pa skoraj vsak korak, ki ga storim, moti, ker nekako nisem jaz. In, ne, ne me narobe razumet. Ne obsojam ljudi, ki pa to z lahkoto delajo. V resnici jih občudujem, ker zadevo obvladajo. Celo toliko, da to delajo že čisto tako, samodejno. Jaz pa ne morem. Poskušam, spreminjam, napredujem v pričakovanjih. A se mi zdi, da sem dosegla točko, ko enostavno ne morem več napredovati. Pa ne, da ne bi bila sposobna ali da ne bi znala. Mi pa moja prepričanja, stališča in predvsem vse zadeve, v katere verjamem, ne dopuščajo, da bi lahko šla naprej od te prej omenjene točke. Kar pa ni dobro za moje uspehe v tej službi. In tega se zavedam. Tako se zaradi tega počutim totalno nesposobna, česar pa nisem navajena. Ker vem, da se vedno trudim, če se je potrebno. Ker sem delaven človek. In to očitno tudi vidijo. Ampak naprej od tega ne morem. Enostavno ne morem.

In tako se sedaj počutim vkleščena. Počutim se ujeta. Do konca imam še en mesec pa sploh ne vem, če bom zdržala do takrat. Ker mi je muka. In, še enkrat, NE, nimam nič čez podjetje, čez samo dejavnost podjetja, ker sem ponosna na to, da sem del tega podjetja. Še manj imam kaj čez sodelavce, ker so fenomenalni. Kljub temu, da smo zelo velik kolektiv, se ujamemo. Z vsemi svojimi razlikami, v letih, mišljenjih, prepričanjih, ipd. In vsak dan se imamo v končni fazi super, ker se vedno kaj novega naučimo ali kaj novega zvemo o drug drugem. Nasvetov je lahko tisoč in več. Nasmehov in pozdravov vsako jutro, vsak dan in vsak večer. Šal med samim delom, da si malce popestrimo delavnik. Polno vsega.

A v delu nisem jaz. Igralka pa ne znam biti. Tudi za službo ne. To, kar od mene prejemajo sodelavci, sem jaz. Včasih mogoče rahlo zmedena in izgubljena, mogoče malce slabe volje ali pa kdaj jezna (čeprav ne na njih), a vseeno jaz. In ko sem vesela in dobre volje in razigrana in se smejim in hecam, je to zato, ker iz mene potegnejo najboljše. Ne morem pa delati nekaj, v čemer se ne vidim, in uporabljati načine in prijeme, ki niso po mojem okusu zaradi takšnih ali drugačnih prepričanj.

In, kar je najbolj pomembno v celotni situaciji – vikend je bila zame ozemljitev. Stik z resničnostjo. Realnost. Ena čisto vsakdanja in preprosta situacija je v meni spremenila vse in obrnila tehtnico v čisto drugo smer. Ves ta čas me ni motilo, da delam izven svoje specializacije. Ker je bilo nekaj novega. Ker mi je šlo in kar je bilo zanimivo. Pa še adrenalinsko na trenutke. In sem si rekla:  “OK, mogoče mi bo pa tole kdaj prišlo prav tudi v moji smeri ali pa vsaj v povezavi z mojo smerjo. Dejmo probat.” V soboto pa sem po dolgem času bila v knjigarni, ker sem šla po knjigo Dan Brown: The Lost Symbol. Že od nekdaj imam navado, da knjige malce prelistam. Pa ne iščem slike. Kar tako. In ko sem zagledala angleščino, se mi je strlo srce. Kaj jaz delam? Zakaj ne sledim svojim sanjam? Zakaj sem se obrnila v čisto drugo smer? In tega se ne morem znebit. :/ Ker boli…

deloholiki…

Ja, že slišala to besedo. Velikokrat. In si ustvariš neko splošno mnenje o tem. Iz razlage. Iz pripovedovanja ljudi. Iz splošne predstave o tem.

Dokler dejansko ne spoznaš takšne osebe od blizu. Potem se odpre popolnoma nov svet, ki ni niti najmanj podoben tistemu, kar si si prej predstavljal. Tako kot se je meni še ne dolgo tega. Človeka poznam skoraj dva meseca in skoraj vsak dan izvem ali pa spoznam nekaj novega o njem. OK, izvem… na to se ne oziram preveč, ker sem že prevečkrat v življenju ugotovila, da govoricam ponavadi ni za verjet. So pa takšne, katerih potrditev slej ali prej spoznaš tudi sam ali pa ti samo potrdijo nekaj, kar si mogoče sumil. In potem so tudi situacije, katerim si priča ali pa si v njih udeležen.

On je oseba mladih let. Resen, odgovoren, delaven… ja, delaven. Dela tudi nadure, ko je potrebno. OK, razumem, to je del tvojih delovnih obveznosti. Potem izvem, da dela še vikende. In če ne tu, potem na drugem delu. Ja, to sem izvedela danes. In že na enem delu ima OGROMNO obveznosti in OGROMNO podrejenih.

Pa pridejo dnevi, ko gleda grdo in sploh ne veš, če bi se obrnil na njega. Pa je včasih vseeno treba stopiti do njega, ker lahko samo on to preveri ali odobri. In te pogleda še bolj grdo. Načeloma ne zato, ker si ga pač prišel nekaj vprašat in mu to ne  bi bilo po godu. Čeprav to najprej nekajkrat verjameš. Pa še vseeno prideš. Ker pač moraš. Slej ali prej pa ti postane jasno, da izgublja energijo, da mu pada upornost in da včasih že verjetno ne ve več, kje naj stakne tisto nekaj energije, da pririne do konca delovnega časa. A mu uspe. Kljub vsemu.

Pa imaš vmesne sestanke, ko se njegova nataknjenost pokaže še bolj. In včasih na katerega izmed podrejenih zasika čisto brez razloga ali pa mogoče razlog ima pa je vseeno malce preveč grob. In če si to ti, mu malce zameriš. Vsaj na začetku, ker si pač misliš, da malce bi se pa lahko kontroliral. Včasih je že čuden pogled dovolj. Tudi sama sem že vmes nekajkrat “fasala popizditis” (se opravičujem za izraz, a v bistvu je tudi ta premalo), a ne v službi in ne pred drugimi. Tudi danes. Ko sem po sestanku enostavno morala v wc in so se mi tam ulile solze. Ker sem besnela. Pa sem na koncu bila presenečena, ker je očitno prišlo do nekega nesporazuma že na začetku tedna.

In, ja, kljub vsemu  ga občudujem. Kljub temu, da me včasih zaradi svoje utrujenosti, ki se potem v odnosih z ostalimi spremeni v nesramnost in včasih celo meji na nespoštovanje, močno razjezi, nimam slabega mnenja o njem. Na noben način. Kljub občasni jezi, ker ga včasih enostavno ne razumem pa če še tako poskušam (ne, nisem blont, a imava očitno o nekaterih zadevah popolnoma različne poglede), je še vedno človek, ki je v končni fazi bil vedno pripravljen pomagati, svetovati in presenetiti. V momentih, ko že misliš, da je to popolnoma nemogoče. In to na miren, prijazen, “ozemljen” način. Kar “ozemlji” in pomiri tudi tebe.

Vseeno pa sem se zamislila na tem dejstvom. Deloholik… A se splača? Je to drugače v kakšnem kontekstu sploh lahko kompliment? Glede na to, koliko sem imela možnost spoznati njega, bi lahko rekla, da ja. Ker je vztrajen in požrtvovalen za svojega zaposlovalca. Vseeno pa se zamislim, ko pridem do dejstva, da vsak potrebuje vsaj nekaj dni prostih, da popolnoma odklopi službo in obveznosti povezane z njo. Ker je treba. Enostavno zato, da se ti ne zmeša. In da ne pozabiš, da obstaja tudi svet izven službe, ki pa je lahko še lepši in slajši. Je res vredno toliko ene energije PRETIRANO vlagati v delo samo zato, da imaš lahko lep in zmogljiv avto in še lepše stanovanje (avto je lepotec na polno in na njega gledam kot nagrado za njegovo trdo delo)? Je mogoče v njegovem primeru drugačen razlog? Proti koncu dneva sem celo prišla do vprašanja, kaj se mu je v življenju tako hudega zgodilo, da si niti malo ne vzame časa, da pa bi se vrnil v tisto življenje. Vsaj za kakšen dan. Ali pa popoldan. In če še pomislim, kako lahko ves ta deloholizem vpliva na fizično zdravje…

Je res vredno toliko? Pa sem delaven človek. Vedno sem bila za to, da se dela. Da si koristen, da kravžljaš možgančke, da izkoristiš svoje potenciale in znanje in, seveda, v končni fazi tudi, da zaslužiš za preživetje in mogoče enkrat še celo za nekaj več. Ampak tudi pavza je potrebna. Krvavo potrebna. Ne toliko zaradi odnosov, ki se potem krhajo zaradi slabega odnosa s strani ‘deloholika’, ampak zaradi njegovega zdravja. Ker gre v takih primerih čisto prehitro navzdol. In tega mu ne želim pod nobenim pogojem. Ker si tega še zdaleč ne zasluži.

… tale verz

Take a look at yourself in a mirror.

Who do you see looking back?

Is it the person you want to be?

Or is there someone else you were meant to be? The person you shoud have been, but fell short of?

Is someone telling you you can’t or you won’t?

Because you can.

Believe that love is out there.

Believe that dreams come true every day.

Because they do.

Sometimes happiness doesn’t come from money or fame or power.

Sometimes happiness comes from good friends and family and from the quiet nobility of leading a good life.

Believe that dreams come true every day.

Because they do.

So take a look in that mirror and remind yourself to be happy, because you deserve to be.

Believe that.

And believe that dreams come true every day.

Because they do.

[One Tree Hill]

Ker me najbolj pomiri, ko sem najbolj skeptična… in ker je preprosto resnica!

Pod obvezno izbiram poslovno torbo… help! :/

Ja, če slučajno kdo sledi mojmu čivkaču (skrajno desno), potem lahko vidi, da sem se odločila kupiti poslovno torbo. No, ja… prva reakcija mame je bila, da če nimam že dovolj torb. Hehehe, v bistvu pričakovano, ker sem nekaj časa nazaj res imela en tak čudn fetiš, ko mi je bilo zelo všeč veliko število torb in sem vsake toliko časa kupila novo. Ampak, presenetljivo, takšno kot potrebujem sedaj, nimam. Go figure, ane?

Sicer tista, katero uporabljam, je dovolj velika za tisoč in eno stvar, katere nosim vedno s sabo pod obvezno (saj še vemo, da smo ženske pripravljene na tisoč in eno situacijo, ane?). Ugotavljam pa, da bo kmalu premajhna za vse papirje in mape in zvezke, katere potrebujem pri vsakdanjem delu. In čeprav jih zaenkrat še ‘prenaša’, me moti to, da jih že počasi malo mečkam in da bo verjetno v bližnji prihodnosti potrebno menjati mapo, ker pač ni fiksno postavljena v torbi. Torbica je namreč med mehkimi verzijami.

Tako mi je na misel prišla tista verzija, katero sem uporabljala v osnovni šoli, ko sem še obiskovala glasbeno šolo. V tistem času (oziroma celo nekaj let – še za časa moje male šole v vrtcu) so obstajale torbe malce večje od A4 formata in so vase spravile tisoč in eno stvar, čeprav niso zgledale tako. Neke vrste standard so bile za takratne ‘obiskovalce’ male šole, ko še nismo ravno vedeli, kaj so nahrbtniki. Bili so enostavno ZAKON! Kam je dejansko izginila, ne vem, ker še ni bila za stran.

Anyway… v tem stilu. Takšno bi rada, ker je ravno prav fiksna in mape, liste, zvezke ipd. drži ves čas v pravem položaju ter jim tako podaljša uporabnost. AMPAK!! na voljo jih je čisto preveč. Ko pa mi všečne uspe skrčiti na tri, se vse ustavi. Od tu naprej ne vem, ne znam, niti ne vem, na kater kriterij naj se osredotočim, da bo na koncu odločilen. Torbo pa potrebujem. Čimprej. Torej preveč časa ni za izbirat. Razen, če hočem začet izgubljat zadeve, kar pa spet ne bi bilo ravno pretirano dobro.

Torej, >>tole1<<, >>tole2<< ali >>tole3<<? :/

Ko imaš na vlaku čist preveč časa…

Takole približno je zgledal monolog v moji glavi nekje na sredi poti v Ljubljano. Namreč, nekaj minutk pred tem je vlak ravno ustavil na eni izmed večjih postaj in je en (takrat še) najnovejši potnik stopil do mene in me vprašal, če imam še prostor. Na moj pritrdilen odgovor sta on in (predvidevam da) njegova punca sedla poleg mene in nekaj časa je bilo vse čisto neposebno. Kakšno minutko ali mogoče malce več pa se v moji glavi začne tole:

Tale tip mi je ful znan… od kje ga poznam… zakwa mi ful sliči na enga… kwa je tole zaen…. zih igra v enem bendu… ne, čaki, sto posto je pevec v bendu… kwa je že un bend… a je Bohem… ja, ja… zih je to… čaki, ne… od Bohemov ni iz tega kraja… pa čist nč ni temu podoben… iz unga druzga benda je k ga včasih poslušam… kwa je že zaen bend… un tadrug no… kako se že imenuje… aaaaa, kako se že imenuje noooo…

Ves ta čas se mi je pred očmi vrtel posnetek videospota v katerem ta pevec poje in se zvija okoli mikrofona. In ko po zgornjem monologu enostavno obupam, ker mi enostavno ne uspe naredit povezave, neham. Ampak posnetek se mi še vedno vrti pred očmi. Čez približno minuto mi kapne čist tisto brez kakršnih koli problemov. Jasno kot vreme zunaj. In, ne, bend, v katerem poje, nima čisto nobene veze s Bohemi. Jao jst!

Nekateri po dopustih, jaz pa…

Medtem, ko sem še vedno v ugotavljanju, kako in katera okna dejansko odpirat, da ne bo spet kaj uletelo po nepotrebnem, gremo počasi hitro naprej. V tem času sem končno začela organizirati družinsko srečanje, ki se planira že nekaj let. Ampak ker dela enostavno ni malo in ker se zaradi tega nihče drug ne spravi k organizaciji, sem se sama spravila sedaj, ko zaenkrat nimam nobenega dela sploh. Razen, seveda, sprotnih del okoli in v hiši, ipd. Naslovi so zbrani, plan je tudi že sestavljen, mesto izbrano, potrebujemo samo še potrjen datum in napisana vabila, potem pa smo na konju. Organizacijo tega srečanja obljubljam že kakšno leto. Sprva je bil plan, da se dobimo nekje v maju, preden se začnejo dopusti. Potem pa je po novem letu vse tako hitro steklo, meseci so šli takoooo hitro skozi, da jim sploh sledila nisem, pa tudi dogovor za zagovor je stekel tako hitro, da sem se od novega leta sem res lahko osredotočila samo in striktno samo na diplomo in zaključek le-te. Ko sem vse skupaj zaključila, nisem imela moči sploh. Sedaj, ko pa je baterija polna vsaj ene 75%, je čas tudi za to. Tokrat gremo do konca.

Počasi končno kaplja, da sem diplomantka in da oktobra ne grem na predavanja v Ljubljano. Upam, da do takrat to že pomeni, da grem v službo. Redno, pa četudi za določen čas s poskusno dobo. Ves čas se ukvarjam s tem in si ustvarjam skrbi, ljudje okoli mene pa pravijo, da nimam kaj za skrbet. Resnično upam, da imajo prav. Se pa počutim presenetljivo svobodno. A se to sliši čudno? Gledam zadeve in ljudi okoli sebe, dogajanja, in ugotavljam, da pa imam sedaj več časa, da to in to počnem tudi jaz. In da bo tako tudi v prihodnosti. Vseeno pa rahlo (although, this might actually be an understatement) paničarim. Ker sem se delovnih obveznosti že malo navadila, trenutno pa nimam niti ene. Paničarim tudi finančno (!!). Ker je čas, da se začnem preživljati sama. Tako kot sem se pred približno dvema letoma, ko sem začela absolventski status in sem nekaj mesecev delala preko študenta. Jap, ta občutek tudi pogrešam, a vseeno upam, da bo kmalu spet prisoten.