moje zgode in nezgode, moje sanje, blodnje in še kaj

ne bom rekla, da nisem zadovoljna z stvarmi, katere že imam v življenju. V zadnjem letu se je spremenilo toliko zadev. V veliki večini na dobro. Če pogledam zaobljube z začetka tega leta, moram priznati, da je veliko uresničenih, kar baje ni ravno pogosto pri drugih ljudeh.

1. Diplomirala sem. Na to sem vsak dan bolj in bolj ponosna. Sicer se je bilo potrebno najprej zaposlit nekje izven moje smeri in za nižjo stopnjo izobrazbe, da mi je kapnilo, da sem sedaj univ. dipl. Začetkom naslednjega leta bom postavila še češnjo na vrh smetane, ko grem na podelitev. Hehe, že komaj čakam. Kot otrok. Ampak potrebujem še eno izmed glavnih potrditev, da pride dejstvo v podzavest.

2. Redno službo sem imela. A izven moje smeri. Sicer so bili sodelavci zelo v redu in sem nekaj časa zelo uživala. A to ni to…

3. Stanovanje je že od poletja urejeno, prav tako pa sem že približno pol leta nastanjena v njem. Zadovoljna. Ful! Nekaj časa sem sicer potrebovala, da sem se privadila, da je sedaj to moj dom. A je že čisto domač. Z vsako občasno dopolnitvijo pa je še boljši in bolj individualno prilagojen.

4. Resna in srečna zveza. Ajej! To je še znanost. Očitno je oseba, katero sem lansko leto toooliko omenjala, pustila veliko več posledic kot sem takrat mislila. Izkazal se je za totalno drugačno osebo, kakršen se je prikazal meni in sem ga kot takšnega tudi opisovala tu gor. To je bil šok in zelo težko je bilo sprejeti resnično dejstvo. Bil je kot droga (to še danes večkrat rečem) in dejansko sem potrebovala odvajanje od njega. Ampak, hvala bogu, mi je uspelo odklopiti in to je zelo velik dosežek letos. Je pa očitno pustilo veliko posledic, vsaj kar se zaupanja moškim tiče. Sigurno pa je pozitivna stran pri vsem tem to, da enkrat v življenju imam daljše obdobje, ko nisem zaljubljena sploh in se osredotočam na čisto druge zadeve v življenju. Na prijatelje, družino, sebe. In na to sem ponosna.

5. Jap, tudi analize sem zmanjšala. Trenutno jih sploh ni, ker nimam, hvala bogu, nič za analizirat. Vem pa, da sem napredovala do te meje, da lahko sama sebi ukažem: “dreamie, zdaj je pa dost! Pozabi! Nehaj analizirat!”. In dejansko lahko prekinem in se osredotočim na kaj drugega. Ker s tem prihranim kompliciranje sebi, prihranim pa si tudi veliko energije in živciranja. Yaaaaay, dreamie! Let it be, let it beee, let it beee, let it beee, whisper words of wisdom, let it beee… (to pomeni, da je tut moj dnevnik na pause že kar nekaj mesecev…)

6. Družabno življenje je zelo napredovalo. Redno izkoristim vsako priložnost za kavico, za druženje ali za večerno zabavo. Brez razmišljanja. In imam se super! Tudi veliko bolj sem v kontaktu z ljudmi izven vseh teh druženj. Veliko bolj kot prej. S Facebook-om ali brez!

7. Zaupanje. Ja, to leto sem se odločila, da bo na tem področju šlo v stilu ‘vrzi se v vodo in če splavaš…’. Ja, deluje. Tudi pogum pri vsem tem je večji z vsako izkušnjo. Začela sem namreč s tem blogom, da se je sploh dejansko obdržal, nadaljevala pa s FB-om, kjer enostavno zapišem misli, ki se mi motajo po glavi brez da bi se ubadala s tem, kaj bi si mogoče lahko nekdo mislil (seveda, ne grem čez meje okusa, ampak včasih sem zadržala v sebi tudi najbolj banalne zadeve, ker pač nisem upala tega deliti z drugimi). To je zatem napredovalo na osebne stike in še napreduje. Odločila sem se, da sem se pač v teh letih razvila kolikor sem se pač razvila. To, seveda, sedaj ne pomeni, da se ne bom nikoli več naučila ničesar novega ali kar koli pri sebi novega izoblikovala ali prilagodila. Osnova pa je izoblikovana. Takšna pač sem in ne vidim razloga, zakaj bi se morala zagovarjati in spreminjati za vsakega, ki mu mogoče nekaj ne paše. Takšni, katerim nekaj pomeniš, bodo ostali in te sprejeli enostavno takšno, kakršna si. Četudi se mogoče ne strinjajo z nekaterimi tvojimi vidiki in mišljenji. Ampak v tem je čar. Ker smo si pač različni. Vsak verjame nekaj svojega, kar pa dejansko ne pomeni, da moramo sprejeti vsako mišljenje vsakega kot ‘pravilno’ ali ‘nepravilno’. Lahko si popolnoma proti, a zadevo sprejmeš kot mnenje in vidik nekoga, to spoštuješ in sprejmeš kot drugačnost. To sploh ni slabo.

Kaj si želim to leto? Še vedno nič materialnega.

Vsako leto je ista močna želja. Želim si nekoga, ki bi me pogrešal, ko me ne bi bilo ob njem. Nekoga, ki bi bil ponosen na moje dosežke in bi me podpiral pri mojih odločitvah. Nekoga, ki bi me enostavno prebral. Nekoga, kogar bi oboževala, podpirala, motivirala, če bi to potreboval, pogrešala, ko ga ne bi bilo ob meni, vedno, ampak vedno bila ponosna na njegove dosežke. Nekoga, komur bi zaupala 100%, brez kakršnega koli dvoma. Nekoga, s komer bi občutek enostavno bil tisti pravi. Nekoga, kogar bi vsak dan presenečala in on mene.

Želim si tudi dobre službe. Pomembno mi je samo naslednje – da je v moji smeri, za mojo stopnjo izobrazbe, da bo varna zaposlitev s stališča rednega in pravičnega plačevanja vsak mesec z vsemi zadevami, katere mi pripadajo (dovolj imam ‘napol’ zadev, ker se še nikoli niso izboljšale), da se bomo zaštekali s sodelavci in da bom v njej nepopisno uživala.

Na koncu pa še hvala za vse prijatelje, s katerimi se razumem in jim res zaupam. Leto me je prijetno presenetilo in ni sploh drugega mnenja kot le ta, da sem zadovoljna. Zelo! Enkrat za razliko proti novemu letu ne grem z nekim razočaranjem v ljubezni. To je dosežek. Velik dosežek! Grem z mirom v srcu in upanjem. Velikim upanjem in sanjami.

Upam na še eno lepo, mirno, noro, srečno, polno izzivov novo leto, in hvala!

tvoja dreamie

Grozno, grozno, grozno! Zadnje, mislim, da že dva tedna sta kar nekaj. V službo hodim pod stresom, pod pritiskom, ki je skoraj vsak dan ali večji ali pa spet nekaj novega. Ne, nisem razočarana nad podjetjem. Prav tako nisem razočarana nad sodelavci, ker so enostavno najboljši. Ravno ti dve stvari me razveselijo vsak dan, ko pridem v službo. Potem pa se začnejo obveznosti v službi, za katere pa bolj in bolj ugotavljam, da me ne veselijo in da enostavno nisem dobra v tem, kar delam. Drugi sicer večinoma niso tega  mnenja. Mene pa skoraj vsak korak, ki ga storim, moti, ker nekako nisem jaz. In, ne, ne me narobe razumet. Ne obsojam ljudi, ki pa to z lahkoto delajo. V resnici jih občudujem, ker zadevo obvladajo. Celo toliko, da to delajo že čisto tako, samodejno. Jaz pa ne morem. Poskušam, spreminjam, napredujem v pričakovanjih. A se mi zdi, da sem dosegla točko, ko enostavno ne morem več napredovati. Pa ne, da ne bi bila sposobna ali da ne bi znala. Mi pa moja prepričanja, stališča in predvsem vse zadeve, v katere verjamem, ne dopuščajo, da bi lahko šla naprej od te prej omenjene točke. Kar pa ni dobro za moje uspehe v tej službi. In tega se zavedam. Tako se zaradi tega počutim totalno nesposobna, česar pa nisem navajena. Ker vem, da se vedno trudim, če se je potrebno. Ker sem delaven človek. In to očitno tudi vidijo. Ampak naprej od tega ne morem. Enostavno ne morem.

In tako se sedaj počutim vkleščena. Počutim se ujeta. Do konca imam še en mesec pa sploh ne vem, če bom zdržala do takrat. Ker mi je muka. In, še enkrat, NE, nimam nič čez podjetje, čez samo dejavnost podjetja, ker sem ponosna na to, da sem del tega podjetja. Še manj imam kaj čez sodelavce, ker so fenomenalni. Kljub temu, da smo zelo velik kolektiv, se ujamemo. Z vsemi svojimi razlikami, v letih, mišljenjih, prepričanjih, ipd. In vsak dan se imamo v končni fazi super, ker se vedno kaj novega naučimo ali kaj novega zvemo o drug drugem. Nasvetov je lahko tisoč in več. Nasmehov in pozdravov vsako jutro, vsak dan in vsak večer. Šal med samim delom, da si malce popestrimo delavnik. Polno vsega.

A v delu nisem jaz. Igralka pa ne znam biti. Tudi za službo ne. To, kar od mene prejemajo sodelavci, sem jaz. Včasih mogoče rahlo zmedena in izgubljena, mogoče malce slabe volje ali pa kdaj jezna (čeprav ne na njih), a vseeno jaz. In ko sem vesela in dobre volje in razigrana in se smejim in hecam, je to zato, ker iz mene potegnejo najboljše. Ne morem pa delati nekaj, v čemer se ne vidim, in uporabljati načine in prijeme, ki niso po mojem okusu zaradi takšnih ali drugačnih prepričanj.

In, kar je najbolj pomembno v celotni situaciji – vikend je bila zame ozemljitev. Stik z resničnostjo. Realnost. Ena čisto vsakdanja in preprosta situacija je v meni spremenila vse in obrnila tehtnico v čisto drugo smer. Ves ta čas me ni motilo, da delam izven svoje specializacije. Ker je bilo nekaj novega. Ker mi je šlo in kar je bilo zanimivo. Pa še adrenalinsko na trenutke. In sem si rekla:  “OK, mogoče mi bo pa tole kdaj prišlo prav tudi v moji smeri ali pa vsaj v povezavi z mojo smerjo. Dejmo probat.” V soboto pa sem po dolgem času bila v knjigarni, ker sem šla po knjigo Dan Brown: The Lost Symbol. Že od nekdaj imam navado, da knjige malce prelistam. Pa ne iščem slike. Kar tako. In ko sem zagledala angleščino, se mi je strlo srce. Kaj jaz delam? Zakaj ne sledim svojim sanjam? Zakaj sem se obrnila v čisto drugo smer? In tega se ne morem znebit. :/ Ker boli…